Prebliski

V roke mi je prišla knjiga Petra Amaliettija »Ko laž postane resnica« v kateri so objavljeni njegovi pogovori o preteklosti Slovencev s šestnajstimi venetoslovci. Tistim bralcem, ki so jim v šoli priučili uradno zgodovinsko inačico, da so naši predniki prikolovratili z ruskih pripjatskih barij, bo to branje v začetku zvenelo kot znanstvena fantastika …

Državno pravosodje je po zapletenih, za zdravo pamet nedoumljivih poteh, izpustilo iz pripora obsojeno tajkunko Hildo Tovšak. Gospa, ki ima na grbi še več nedokončanih sodnih postopkov, je seveda nemudoma pobegnila neznano kam. Zdaj jo zaradi begosumnosti iščejo s tiralico.

Te dni na znameniti ljubljanski tržnici gostuje Sicilija s svojimi specialitetami. Stojnice ob stolnici se kar šibijo pod množino pestrih pridelkov in izdelkov, ki so prava paša za oči. Mnogi radovedneži pa jih tudi kupujejo. To vidiš in pomisliš, da Slovenija še dolgo ne bo spravila skupaj kaj podobnega, saj se po kranjski klobasi in potici naša domišljija neha …

Vzel sem si nekaj dni popolnega dopusta. Od računalnika, od pisanja Prebliskov na moji spletni strani, od elektronske pošte in brskanja po Facebooku, pa tudi od drugih komunikacijskih sredstev. In nenadoma se mi je utrnila misel, kako nesmiselno je metati svoje osebne misli in občutke v veletok družabnih omrežij kakršen je Facebook.

Novoizvoljeni papež Frančišek I. je pokazal izredno osebno skromnost, ki ni pogosta vrlina visokih cerkvenih dostojanstvenikov. Kakor da bi sledil Jezusovem svetopisemskem Govoru na gori, v katerem med osmimi blagri na prvem mestu obljublja ljudem nebeško kraljestvo ubogim …«

Podmladkarji Janševe stranke so vzeli pod računalniški drobnogled magistrsko nalogo mandatarke za novo predsednico vlade Alenke Bratovšek in pokracano besedilo slovesno prinesli v državni zbor kot dokaz plagiata (prepisa). Lov na prepisovanje in ponarejevanje magistrskih nalog je postal zadnje čase magično orožje pri obračunavanju s političnimi nasprotniki in se spreminja v pravi misterij strankarskih dvobojev.

Bodoča predsednica vlade, če jo bo te dni sploh sestavila, je napovedala pomenljivo dejanje: spet bo uvedla kulturno ministrstvo, ki ga je Janša nesramno nekulturno ukinil. In mnogim kulturnikom se je prikupila. Prvi hip je zrastel tudi moj pisateljski ponos, ki pa je po treznem premisleku splahnel …

Janeza Janše ni več za krmilom vlade. Parlamentarno je odstavljen. Verjamem, da smo se mnogi oddahnili, kajti ni prijetno biti na ladji z neprištevnim kapitanom. Vendar janšizem žal ostaja na krovu …

Minuli petek je bil dan, ko je nad Čeljabinskom v osrednji Rusiji v prifrčal v ozračje meteor z močjo petsto kiloton in razpadel s silovito eksplozijo, katere udarni val je povzročil na širšem območju poškodbe ljudi in stavb. Tudi slovenska vlada je v razpadanju, a ne razpada po načelih vesoljne mehanike …

V ponedeljek je med prerivanje policije z mariborskimi protestniki, ki so prišli občinske svetnike glasno pozivati k odstopu, je univerzitetni profesor Franc Trček doživel »strokovni prijem«. Specialci so ga temeljito obdelali in odpeljali na policijo, ga tam popisali in povedali, da bo poklican na informativni razgovor tudi zaradi objav na Facebooku. Trčkove vsakodnevne duhovite in za vlado neljube prispevke prijatelji na spletu radi prebiramo in zato bi morali udariti plat zvona!

Finančni svetovalci predsednika vlade Janeza Janše so glede sumov, ki letijo nanj v sodnem procesu zaradi podkupovanj pri nabavi finskih oklepnikov Patria, izumili izrek, da ga pravno nihče ne more sumiti za prejemanje podkupnine od neznane osebe, na neznanem kraju in v neznanem času … Ta izrek ponavljajo kot mantro tudi vsi njegovi strankarski podrepniki.

Slovenski državljani že nekaj dni opazujemo tragikomično igro predsednika vlade in stranke SDS Janeza Janše ter ljubljanskega župana in predsednika največje opozicijske stranke Zorana Jankovića potem, ko sta s poročilom protikorupcijske komisije obdolžena suma korupcijskih poslov. Oba se kot klopa držita oblasti.

V blestečem televizijskem nastopu po zadnjih državnozborskih volitvah in ustoličenju za predsednika vlade, čeprav jih je njegova stranka volitve izgubila, se je Janez Janša pohvalil, da je v preteklosti kot predsednik Evropskega sveta nekaj časa zasedal najvišjo funkcijo, kar jih je kdaj opravljal kakšen Slovenec. Nato je izustil, kaj ga je napeljalo, da se je zagrebel za premierski stolček : »Tisto, kar je zame izziv , je situacija, v kateri je država, in pač vem, da sem edini državljan te države, ki ima največ izkušenj in znanja iz tega področja, zato sem se tega lotil …«

Dragi Borut, izvolili smo te za predsednika države. Držal si obljubo in najprej v domu upokojencev stregel kosilo. Lepo. Potem si obiskal brezdomce. Kar je tudi lepo. Se odpravil v Bruselj povedat, da gre Sloveniji na bolje. Lepo, da si optimist in ne črniš države. Ampak kdaj nameravaš obiskati Slovensko vojsko? Vendar ne kot rekrut, ki bi postiljal vojakom postelje in delil kosilo, temveč kot z ustavo določeni poveljnik!

Potem, ko je vodstvo vladajoče Janševe demokratske stranke označilo ljudski revolt v Sloveniji za vstajo zombijev (oživelih mrličev), se je oglasil še cerkveni vrh. Teopolitolog Štuhec zgroženo ugotavlja, da je Slovenija preživela poskus državnega udara z ulice, kardinal Rode opozarja, da ulica nima pravice rušiti vlade, nadškof Stres pa se zgraža nad protikatoliško gonjo s strani protestnikov. Skratka vsesplošno prekletstvo glasu ljudstva.

Slovensko poimenovanje praznika nehote spominja na praznost. In prazniki brez vsebine so res prazni. Letošnji prednovoletni in novoletni prazniki za marsikoga niso bili ne veseli, kot smo si jih voščevali, ampak zasenčeni s temačnim stanjem v državi. Najbolj porazno prazen je bil Dan samostojnosti in enotnosti.

Katoliški skavti in taborniki te dni delijo plamen Luči miru iz Betlehema. Prinesli so ga tudi predsedniku republike in večini slovenskih politikov. Kot vsako leto me ob tej delitvi spreleti grenka pomisel na plamene morilske vojne, ki še vedno divjajo v Siriji, Gazi in drugih jutrovskih deželah v bližini kraja Jezusovega rojstva …

Ruskemu premierju Dmitriju Medvedjevu je ušla v pogovoru s časnikarjem presenetljiva izjava, da dobi ruski predsednik zraven kovčka s šiframi za aktiviranje jedrskega orožja tudi posebno mapo s podatki o Nezemljanih, ki so obiskali naš planet. Ni povedal koliko jih je, da ne bi izbruhnila panika …

Pravkar je udarila ura dvanajst: dvanajsta ura, dvanajsti dan dvanajstega mesec decembra, dvanajsto leto v drugem tisočletju. Trenutek, ko naj bi po nekaterih prerokbah izdihnila Zemlja. Pa se ni zgodilo nič. Samo lačne vrane krakajo in iščejo hrano v snežnem dnevu. Ljudje obsedeni z numerologijo in črnimi napovedmi pa si še niso oddahnili. Obstaja namreč rezervni konec sveta.

Na kongresu stranke Nova Slovenija je ponovno izvoljena predsednica Ljudmila Novak. Ob tej priložnosti je med drugim odločno izjavila, da ta hip ni nobene alternative sedanji Janševi vladi, v kateri sodeluje. Tudi ne pristaja na sodbo ulice, da so vsi lopovi. Slovnično in pravopisno ima dama prav. Tako v slovarju slovenskega jezika kot pravopisu je lopov zgolj moškega spola …

Predvolilni, pred nedeljskimi predsedniškimi volitvami. Ko bodo po zakonu umolknile vse politične zgodbe, vsa prepiranja in navijanja za kandidata, vse spletke, s katerimi se stranke črnijo med sabo, vse grožnje o izrednih razmerah s katerimi nas te dni nenehno zasipajo vodilni politiki, in ko nas tudi mediji ne bodo zasipali z brezupom. Skratka molk, ob katerem si bo preprosto ljudstvo preprosto oddahnilo od politike.

Obrnemo tako ali tako, decembra bomo volivci dokončno odločili, kdo bo predsednikoval tej državi: Türk ali Pahor. Še vedno pa malokdo natanko ve, kakšne so pravzaprav pristojnosti predsednika in kako pomembna je njegova vloga. V pogovornem jeziku že besedo predsednik izgovarjamo krajevno različno: predsednik, precednik ali presednik . Torej, kot nekdo, ki sedi pred vsemi drugimi, kot tisti, ki stvari zgolj preceja, oziroma kot figura, ki vsem skupaj preseda …

Podpis poslanke Melite Župevc pod pobudo za referendum ni bil ponarejen, je ugotovil Nacionalni forenzični laboratorij. Ljubljanska policija je obvestila tožilstvo, da je s tem končan policijski predkazenski postopek, ki ga je sprožila prijava neimenovanega prijavitelja. Javnost, ki ji je kaj do demokracije, zdaj želi nemudoma zvedeti ime in priimek ovaduha, ki je z lažno prijavo odločilno posegel v ustavno zagotovljene referendumske pravice, kar je nedvomno kaznivo.

Danes dopoldne so Slovenijo preletavala Natova bojna letala, ki so sodelovala pri urjenju protizračne obrambe slovenske vojske. Nad Ljubljano je eno od letal izvajalo prelet in zaobrat na meji preboja zvočnega zidu, kar so najbrž slišali tudi poslanci v parlamentu … Čeprav je bila javnost s skromnimi obvestili obveščena o preletih letal v teh dneh, je marsikoga od starejših, ki smo preživeli dve vojni, spreletel neprijetni občutek, kajti živimo v času strahovlade.

Vzhodno obalo ZDA je grozljivo opustošila »orkanka« Sandy. Kmalu potem pa je peščeni vihar zasul s peskom skoraj polovico Kitajske. V preteklosti so se že večkrat dogajala podobna vremenska povratna dogajanja in ker so Kitajci priznali, da obvladujejo »delanje« vremena, so bili znanstveni fantasti prepričani, da se velesili skrivaj vojskujeta na vremenskem polju.

Zadnje dni gledam nastope naših treh kandidatov za predsednika države in tuhtam, komu dati glas, ali pa kar ostati doma. In mi pride kot rešitev na misel stari slovenski pregovor: MED SLEPIMI JE ENOOKI KRALJ! Ampak, kaj narediti, če sta dva med tremi kandidati enooka?

Vodilni slovenski politiki se zadnje čase podajajo na polje politične fantastike in se ukvarjajo z merjenjem in premikanjem časa. Za nekatere sta se slovenski narod in država znašla pet minut pred usodno dvanajsto, drugi trdijo, da je že dvanajsta, najhujši črnogledec pa je izjavil, da njegova ura kaže že pet minut čez dvanajsto.

Mi prijatelji očitajo, da se kot pisatelj s svojimi Prebliski na FB preveč ukvarjam s politiko, ki je iz dneva v dan bolj nekulturna. Morda imajo prav, čeprav sem prepričan, da se kulturniki moramo spopadati z nekulturo. Seveda, tudi z nekulturo v umetniških logih. Zadnje čase denimo opažam pojav, ko nekateri pesniki in pisci naravnost drvarijo z besedami in jih sekajo kot drva …

Precej tiho se je pred sodiščem končala bučna afera bulmastifi, v kateri so se Janševi demokrati, ko so bili v opoziciji, s pravo bulmastifsko zversko ihto spravili nad bivšo notranjo ministrico Katarino Kresal. S perverznim užitkom, (očitno so brali Umazane igre Denisa Valanta, slovenski pornoroman, nagrajen na natečaju založbe Učila za erotični roman leta 2006) so ob tragičnem dogodku vztrajno namigovali na zoofilijske orgije in vse niti obvezno pripeljali do imen, med katerimi je bila Katarina Kresal in njeni bližnji.

Po skrajnem črnogledenju vladnega vrha, da bomo še pred božičem ostali brez ficka v državni blagajni, je šel omledni finančni minister v nabirko posojil čez veliko lužo v Ameriko. Zdaj naj bi si državljani oddahnili: za obveznice slovenske države je bilo veliko zanimanja, a tudi visoke obresti, ki jih bom plačevali. Toda zadolžitev je bila obvezna, se izgovarja vlada, drugače ni šlo …

Kar okrog osem milijonov televizijskih gledalcev je spremljalo skok avstrijskega superpadalca Felixa Baumgartnerja z roba vesolja na Zemljo. Mediji so poročali, da je pri padanju prebil zvočni zid in dosegel več enkratnih rekordov. Posebej vneti poročevalci so skok celo primerjali z sestopom človeka na Luno. Kar seveda sploh ni primerljivo.

Naša Evropska Unija, zveza držav, ki je še vedno v nastajanju, je dobila letošnjo svetovno Nobelovo nagrado za mir! Zaradi svojih prizadevanj za mir, spravo, demokracijo in človekove pravice. Odločitev norveške nagradne komisije je vzbudila v svetu presenečenje in celo posmeh, med večino Evropejcev pa prej zadrego kot slavnostno navdušenje …

Poimenovanje dečkov s staroslovanskim imenom Črtomir prihaja v modo. Včasih je to bilo pogansko ime, ki so ga v koledarjih pripisali bretonskemu svetniku menihu Malomiju in pri krstu odsvetovali. Je pa himnični pesnik France Prešern tako krstil glavnega junaka epske pesnitve Krst pri Savici. Pa je bil Črtomir res junak?

»Astronomi so pred dnevi odkrili velik komet, ki se bo konec prihodnjega meseca prikazal na nebu in morda zasvetil bolj kot Luna,« me preko stičnice na moji spletni strani obvešča prijatelj Luka R. »Me zanima, kaj vpliva na velikost in svetlost repa repatice in ali imajo res kakšen usodni pomen?«

Prava holivudska žafjnica okrog morebitnega očetovstva kardinala Franca Rodeta se je končala. Znanstveni test DNK je pokazal, da ni oče Petra S. To je kardinal skrajno čustveno razglasil na tiskovki in zaupal časnikarjem svoje bolečine, ki jih je prestajal zaradi natolcevanja o očetovstvu, ki naj bi pomenilo kršitev celibata. Izrazil je tudi veselje, da je opral svojo čast, čast svojcev in čast slovenske in vesoljne Cerkve.

Včeraj sem začel še sam razmišljati, da padec Boruta Pahorja s konja vendarle ni bil tako nedolžen. Na televiziji je namreč smrtno resno predlagal korak za rešitev slovenske politične razklanosti v teh kriznih časih: Janša in Janković naj bi zakopala bojne sekire in sklenila premirje in začela končno skupno delovati v dobro slovenskega naroda. Zamisel Jan+Jan premirja se lahko porodi samo v premaknjeni pameti.

Šušlja se, da je vratolomni, oziroma hrbtolomni padec s konja usodno vplival na prištevnost Boruta Pahorja in bi moral ostati dalj časa v bolnišnici na opazovanju. Javno je namreč priznal, da je med predsedovanjem bivše vlade leve koalicije delal napake. Se mu je res zmešalo?

»Kar se dogaja v bonusnih dnevih in razglašenih popustih za upokojence v veletrgovinah Spar, sem mi zdi kot prava nakupovalna orgija,« mi piše prijateljica Olga. »Nakupovalni vozički kar škripljejo … Kot da krize sploh ni. Kako si to razlagaš?«

Eden naših osamosvojitvenih prvoborcev, France Bučar, se je te dni na televizijskih ekranih skoraj razjokal nad tem, kam je zašla naša Slovenija. Verjamem, da je resnično zgrožen nad dvajsetletnim strankarskim plenilstvom našega skupnega imetja, ampak mož je bil zraven, ko so ustanavljali to državo! Kot predsednik državnega zbora jo je celo slavnostno razglasil.

Zamislite si, da letite s potniškim letalom nad oblaki in vas stevardesa nenadoma obvesti: »Privežite se, naš pilot ni več prišteven!« Čisti brezup: lahko samo molite, preklinjate ali padete v nezavest. Na to sem pomislil te dni, ko resni časopisni komentatorji in tudi gospodarstveniki odkrito govorijo o neprištevnosti predsednika vlade, ki svojimi črnogledimi izjavami spodkopava ugled naše države v svetu. In še nekaj me skrbi. Ima naš pilot kopilota?

»Mene zanima predvsem zaščita pred črno magijo,« mi piše Darja, prepričana, da črna magija spada v znanstveno fantastiko in da o tem kot pisatelj te zvrsti kaj vem. »Trenutno se nahajam v situaciji, ko se ne znam obraniti pred osebo, ki negativno vpliva name …« obupano končuje.

Planinska pot na Šenturško goro se vzpenja skozi senčen gozd. Hodim in diham svež zrak. Vonj smrečja, podrasti, gob. Ščebet ptičev. Uživam v miru. Tedaj se iznenada oglasi pozivni zvok mobitela z razgrajaško muziko in čez čas se razleže daleč naokrog po gozdu pogovor o tem, kako čudovit mir je v gozdu in kako lepo sonce sije… Kmalu potem se oglasi mobitel z druge strani. Zdrznem se. Tako podoben je zvoku mojega mobitela, da sežem v žep …

V zaključeni družbi je moj znanec izrazil mnenje, da je slovenski kardinal Franc Rode žrtev kislih kumaric, pomanjkanju resnih novic v novinarstvu, in da je ugotavljanje njegovega očetovstva zgolj obrekljiva, nekulturna in licemerska gonja v naši dolinici šentflorjanski.

Nekatera obdobja v časih bivše države smo imenovali svinčene čase. Zdaj, dve desetletji po osamosvojitvi nismo le v svinčeno težkih, ampak tudi temačnih časih. Z vladnih vrhov je iz dneva v dan slišati same temačne in grozeče novice o grozi, ki nas čaka, če vlada ne bo dobila prostih rok, da nas po svoje reformira. Zato je ob novici o odpuščanju in nižanju plač novinarjem pri časopisni hiši Delo še posebej odjeknila izjava notranjega ministra Vinka Gorenaka, da je to dobra novica, ker bomo imeli zato več objektivnega poročanja …

Iz Amerike, globalnega »svetilnika« demokracije, prihaja srhljiva novica. Bivši vojak je na svojem facebook profilu napisal domnevo, da je ameriška vlada lagala o terorističnih napadih na dvojčka WTC 11. septembra 2001. Kmalu potem so na njegova vrata potrkali agenti FBI, mu po kratkem zaslišanju nadeli lisice, in ga odpeljali na tridesetdnevno zdravljenje v psihiatrično bolnišnico! Blogerji bi se morali zdrzniti tudi pri nas …

Sodišče v Oslu je soglasno razsodilo: množični norveški morilec Andres B. Breivik, ki je lani v Oslu in na otoku Utoya hladnokrvno ubil sedeminsedemdeset ljudi, je – duševno zdrav. Zato ga je obsodilo na najvišjo možno kazen 21 let zapora z možnostjo podaljšanja. Je ta kazen res pravična, se vprašujejo ljudje po vsem svetu?

Sedanja vlada je najprej nameravala varčevalno ukiniti Javno agencijo za knjigo, potem pa popustila. Po upokojitvi direktorja že išče z razpisom njegovega naslednika. Veliko slovenskih avtorjev javne agencije za delitev državnega denarja založniškim projektom dejansko sploh ne bi pogrešalo. Potrebovali bi zlasti zasebne agente za zastopanje pred komercializiranimi založniki. Teh agentov pa pri nas ni, ker jim baje majhen knjižni trg donosnega delovanja ne omogoča. Čemu se je vlada, ki je mimogrede kulturno ministrstvo zmašila v Turkovo multiministrstvo, ohranila agencijo za knjigo?

»Za nami je delaprosti državni praznik Marijinega vnebovzetja, za katerega smo mnogi menili, da ga bo vlada varčevalno ukinila, saj ukinja nekatere druge, za naš narod pomembnejše spominske dneve,« mi piše Tanja D. »Razen tega mi ni jasen pomen tega praznika, kljub visoko donečim razlagam duhovščine. In še nekaj, se ti kaj sanja, kakšna je razlika med vnebohodom in vnebovzetjem?«

Perverzno razkošna in draga slovesnost ob zaključku olimpijskih iger v Londonu je tri ure prikazovala svetu ves blišč, ki naj bi zasenčil bedo naše civilizacije. Planet namreč pretresajo naravne ujme, gospodarska kriza, vojne in predvsem lakota in revščina, bohoti pa se peščica kapitalistov. Ta peščica ljudstvu ne daje po vzoru propadajočega Rimskega imperija kruha in iger, ampak samo še igre … Na koncu londonskega spektakla je sedem neznanih športnikov, kot bi bili jezdeci Apokalipse, pogasilo olimpijski ogenj …

Nasprotne stranke, ki v Sloveniji delujejo čedalje bolj kot zadrte sekte kot pa demokratične politične združbe, so se z vsemi topovi spravile na predsedniškega kandidata Boruta Pahorja. Očitajo mu celo, da v predvolilni kampanji z občasnim fizičnim delom, krši delovno zakonodajo!

Oglaša se mi Marja N. in pritožuje, da v teh neobičajno vročih pasjih dneh komaj še diha. »Na koncu bom res verjela v napovedi o skorajšnjem koncu sveta, saj kaj takega kljub polstoletnemu življenju še nisem doživela,« zaključuje. »In se mi zdi, da se tudi drugim ljudem meša …«

Obrambni (!) minister Aleš Hojs je javno predlagal, da bi višino pokojnin poslej določalo število otrok upokojenih staršev. Tisti z veliko otroki, bi imeli večje pokojnine, z manj otroki nekoliko manjše, tisti brez otrok pa najmanjše. Se boji, da bo zmanjkalo vojakov za kakšen prihodnji Afganistan ali pa ga, kot enega ideologov stranke »Nova Slovenija«, skrbi usoda slovenske krščanske družine?

Kljub protestom leve politične opcije in javnosti, obrambni minister Aleš Hojs ni preklical ukaza o preimenovanju ljubljanske Vojašnice Franca Rozmana Staneta v Vojašnico Edvarda Peterka. Slovesno so preimenovanje opravili v petek, trinajstega julija …

Znanstveniki že od nekdaj iščejo delec delca, ki drži skupaj stvarstvo. In pred kratkim naj bi se jim to posrečilo. Na slovesnosti v Evropskem centru za jedrske raziskave v Ženevi so obvestili svet, da so v velikem trkalniku delcev zaznali obstoj novega subatomskega delca, ki bi lahko bil domnevni Higgsov bozon, za javnost poimenovan »božji delec«. Gigantski trkalnik, nekakšna »nebeška mašina«, se je pred tem nekajkrat skrajno zemeljsko strojno pokvarila in povzročila večletni zastoj. Zato novica v teh pasjih dneh tem bolj odmeva.

Pred kratkim sem na televizijskem zaslonu mimogrede ujel od vladajoče stranke na novo nastavljenega upravnika nekega podjetja (ime mi je ušlo iz spomina), ki so ga v preteklosti ujeli pri kraji – polnjenju osebnega avtomobila na račun podjetja. Časnikarka ga je vztrajno vpraševala, kako namerava zdaj upravljati izčrpano podjetje, on pa je vztrajno ponavljal: »Imam vizijo …«

Okrog kresne noči, ko se začne krajšati svetloba dneva, se dogajajo čudne reči. Po ljudskih izročilih celo človek, v katerega škorenj pade seme praproti, sliši govoriti živali. V teh čudežnih kresnih dneh v Sloveniji praznujemo tudi dan državnosti. In letos smo ga v znamenju spopada praporov in praporščakov.

Bliža se dan, ko se dan obesi, torej o kresi, in že so se v slovenski literarni srenji razvnele razprave o kriterijih žirije za Kresnika, Delove nagrade za najboljši roman leta; še posebej na tnalu je bil kriterij »berljivost«. Pri čemer ni čisto jasno, ali gre za berljivost s strani žirantov, ki nekaterih romanov sploh niso mogli prebrati, ali branost s strani slovenskega bralstva.

»Kakšno je tvoje mnenje o odločitvi predsednika državnega zbora Gregorja Viranta, da se odreka osebnega varovanja, ki mu pripada?« me vprašuje moj zvesti bralec Igor D. »Spet ena prikrita varianta?«

»Preprosto ne prenesem več pobarvanosti in švedranja Rosvite Pesek v poznovečernih televizijskih Odmevih,« mi sporoča znanka Tina. »Povej mi, kako bi se je gledalci odkrižali?«

Na jutranjem sprehodu mi je prišla naproti gospa srednjih let s psičko, ki je tacala po svoji poti tako samozavestno, da sem se ji moral umakniti. Tedaj jo je z medeno prijaznim glasom posvarila: »Biba, nisva sami na poti, umakniti se je treba …«

»Ne bliskaj v svojih prebliskih o kulturi in politiki,« mi priporoča dober znanec. »Nogomet je dandanes obsedel svet in vse se vrti okrog žoge in nogometnih spektaklov, kot je finale evropske lige prvakov, evropskega prvenstva... Koga pa zanima, kaj se drugega dogaja in kaj pesti umetniške dušice? Povej raje kaj o nogometu.«

Policijski sindikat se državljanom opravičuje, ker zaradi »neodzivnosti in poniževalnega odnosa vlade« policisti poostrujejo svojo stavko.

Tisoči in tisoči so te dni hodili po Poti spominov in tovarištva, kot se je prvotno imenovala pešpot okrog Ljubljane povsod tam, kjer so med drugo svetovno vojno italijanski okupatorji potegnili ograjo iz bodeče žice, da bi pretrgali stik mesta s partizanskim gibanjem. Ker so ob žici na zastraženih prehodih družno z okupatorji stražili tudi slovenski domobranci, si nekateri že leta prizadevajo, da bi Pot spominov postala pot pozabe.

Prišlo je na dan, da je pisanje sodbe v znamenitem procesu zoper slovenske gradbene tajkune »Čista lopata« tako obsežno, zapleteno in težavno, da obsodbe ne bo možno spisati v predpisanem roku.

Nocoj (5. maja) bo polna luna vzšla večja in svetlejša, kot smo je vajeni. Na svoji elipsasti krožnici je namreč dosegla Zemlji najbližjo točko, kar se ne zgodi vsako leto. Zato se izplača ozreti v nebo.

So me prepričali, da si je treba nujno ogledati pregledno slikarsko razstavo Metke Krašovec ob njeni sedemdesetletnici. Vstopil sem torej v začetno dvorano, kjer so visele slike v grozljivi rdeči barvi, in doživel šok za vid in um ob tej travmatični likovni umetnosti.

Pomlad prihaja na velika vrata v deželo, vrbe žalujke na ljubljanski Poti spominov ob Malem grabnu, se že solzijo. Iz zbirke svojih najnovejših pesmi »Pogrešanja«, ki čaka v predalu na izid, sem izbrskal pesem:

Včasih, mnogi še pomnijo tiste socialistične čase, so delavci na prvomajskih shodih nosili table z napisom: Delu čast in oblast! Danes, v totalnem kapitalizmu, v katerega smo zabredli, delo nima več ne časti in ne oblasti.

Vsakič, ko se država znajde v gospodarski krizi, privlečejo naši voditelji iz svoje omejene besedne malhe dva obrabljena izraza: da nimajo čarovne palice, s katero bi pričarali boljše čase in, da bomo morali vsi skupaj zategniti pas.

Slovenija ima kar nekaj praznikov. Državnih in nedržavnih. Dela prostih in delovnih. Dan upora proti okupatorju je državni in dela prost praznik, zato smo danes (27.marca) na naši hiši razobesili zastavo, ki pa dokaj osamljeno plapola. Veliko mlajših ljudi, ki med drugo svetovno vojno niso doživeli nemške, italijanske in madžarske okupacije slovenskega ozemlja, sploh ne ve za kaj gre.

V Hiši sanjajočih knjig na Trubarjevi v Ljubljani se je sinoči, 25. 4. 2012 dogajala znanstvena fantastika v resnici. Pod mavričnimi lučmi v prostoru, obdanim s policami knjig, je večinoma mlado poslušalstvo prisluhnilo pogovoru z nadobudnim ruskim piscem Dmitryjem Glukhovskim o njegovem zajetnem antiutopičnem romanu Metro 2033, ki predvsem s pomočjo Facebooka osvaja milijone bralcev v Rusiji in po svetu.

Ob vsesplošnem finančnem mesarjenju po kulturi pod plaščem varčevanja, so se vladni politiki obregnili tudi ob slovenske pisatelje. Ti bi se morali zavedati, pravijo, da država ne more vseskozi podpirati knjig, ki jih ljudstvo ne bere in ne kupuje.

Vremenarji in katastrofiki so družno udarili plat zvona ob katastrofalni in neobičajni suši v mesecu marcu. Morali bi se resno zamisliti nad usodo našega planeta spričo nenavadno spremenjenih podnebnih razmer. Katastrofiki gredo še dalje in opozarjajo, da mračne napovedi o koncu sveta leta 2012 nemara niso iz trte zvite.

Pri policiji nakupujejo nove službene pse. Kaže, da starim, kljub prislovnični pasji zvestobi, nova vladajoča stranka ne zaupa več.

Naši politiki so kakor zaljubljeni v znanstveno fantastiko. Kadar hočejo zajedljivo zavrniti kakšno zamisel, ki jim ni všeč, vsi po vrsti čebljajo, da je to »znanstvena fantastika«, kar naj bi pomenilo, da je nemogoča in neumna.
Prav s tem pa kažejo svojo neumnost. Znanstvena fantastika je leposlovna zvrst in jo bere veliko več ljudi kot politično fantastiko, ki meji na kriminalko in grozljivko.

Te dni slavimo 17. slovenske dneve kulture pod geslom: >>Kultura je živa<<. Slovesna otvoritev na ljubljanskem Kongresnem trgu pa je izzvenela bolj kot množični protest levih kulturnikov zoper pogrom sedanje desničarske vlade nad kulturo.