Na jutranjem sprehodu mi je prišla naproti gospa srednjih let s psičko, ki je tacala po svoji poti tako samozavestno, da sem se ji moral umakniti. Tedaj jo je z medeno prijaznim glasom posvarila: »Biba, nisva sami na poti, umakniti se je treba …«
Nič posebnega, čedalje več ljudi se s hišnimi ljubljenčki pogovarja kot s človekom in jih razvaja celo bolj kot kakšnega otroka. Na svetu je vedno več ljudi, človek kot posameznik pa ostaja vedno bolj osamljen. Kam je prišlo človeštvo, da si je v tisočletjih »skloniralo« živalsko vrsto, ki je končno postala človeški parazit, saj brez lastnega truda poje toliko hrane, da bi zadostovala za vse lačne ljudi svetu? Pomislimo kdaj na to?
Sem mislil reči lastnici Bibe, da bi morda bolj kot beseda zalegla vrvica, ki jo zakon predpisuje za pse na javnih sprehajališčih, a sem si premislil. Zakaj bi ji kalil radost s psičko v sončnem jutru?