Spletna proza

Stara gospa je sedela v senci košatih kostanjev pred domom Sončni zaton. Skozi listje so trepetavo prenikali sončni žarki in plesali po njenih srebrno sivih laseh, po starinsko krojeni poletni obleki iz svile barve starega zlata in z belim ovratnikom iz drobnih, ročno izvezenih čipk. Tu in tam je kakšen žarek oplazil tudi broško, pripeto pod vratnim izrezom, natanko nad srcem. In tedaj je vsakokrat broška zažarela v zelenih, modrih, rdečih in bisernatih mavričnih odsevih dragih kamnov, ki so v nizih krasili pahljačasto razprt rep in trup žar ptice. Na glavi je ptica imela čop s tremi prameni; v vsakem je bil dragulj drugačne barve. Imela je tudi rdeče očesce in oster kljun. Njeno telo je bilo posuto z drobnimi presojnimi briljanti, nogi, s po tremi kremplji vsaka, pa sta nekako togo zaključevali ovalno broško.

Dromidski podobar me je povabil, da vstopim v njegovo stvaritev. Nisem vedel, s čim sem si zaslužil tolikšno zaupanje in čast, saj zemeljski vesoljeplovci, ki so se doslej ustavljali na Dromu v osvetju Rama, še nikoli niso prestopili praga dromidskih podob. Pripovedovali pa so neverjetne zgodbe o skrivnostnih odprtinah, posejanih v vznožjih kristalnih gora povsod po tem svetu.

Nebo se je kopalo v večerni zarji, ki je tonila za ognjeniškimi vrhovi Ruadov. Vroč veter je prenehal pihati in dekleta iz plemeniva plemena Izov so prignala k Dardi črede oavac in koza, da bi jih napojile. Med blejanjem in meketanjem so živali drobencljale k vodi in vzdigovale prah.