Strune so svojevrsten projekt, v katerem sta sodelovala Miha in njegova snaha Jakqui, vsak s svojimi petimi pesmimi. Vse pesmi sta pisala v svojem jeziku, za uskladitev prevoda med avtorjema pa je umetelno poskrbel Mihov sin Andrej. Knjižica, ki je bila prvotno mišljena zgolj kot preprosta zbirka pesmi dveh poetov, ki bi jo kot darilo ob koncu leta, družina Remec podarjala svojim sorodnikom, prijateljem, znancem, je na koncu izšla kot knjižica, z vsemi sestavinami, ki se podajo pravi pesniški zbirki.
PESMI, Amalietti&Amalietti, d. n. o., 2014
Miha Remec se tudi v Žar ptici suvereno sprehaja po časovni in prostorski osi: tematika njegove znanstvenofantastične literature se dogaja na vseh njunih možnih koordinatah … Čas mu je tako univerzalni kontinuum, izmuzljiv in nepredvidljiv, rabelj in milostnik, samozadosten in večen; ne-s-končen … je napisal Janez Majnič v uvodni študiji k zbirki zgodb Astralni svetilniki.
PREVEDENO, Književni klub Brčko distrikt BiH, prevedel Žarko Milenić, 2013
V romanu Mitrejin koder je v ospredju tema kloniranja in časovnega potovanja. Glavni junak Orfej (Orf) in klonesa Mitreja (Eja) iščeta časovno struno v rimsko Petoviono, kar bi bil dokaz, da lahko vsak dogodek odzvanja tako minulost kot prihodnost in da so možna potovanja v času. A skrivnosti, ki jih odkrivata v Petovioni, so mračne, ljubezen in erotika, ki jo povezuje, prepovedana.
ROMAN, Študentska založba, Ljubljana, 2011
Nekrolog
Miha Remec, največji slovenski pisatelj znanstvene fantastike, je tiho in za vedno odšel na svojem ljubljanskem domu ob samem koncu letošnjega poletja.
V tretji številki znastvenofantastične revije Orion, ki jo izdaja Književni klub Brčko v BiH, je bil objavljen odlomek iz romana Prepoznavanje. Odlomek je iz slovenščine prevedel Žarko Milenić, ki ima s prevodi Remčevih del že precej izkušenj.
»V založbi Književnega kluba Brčko, distrikt BiH, je v začetku avgusta izšla zbirka izbranih fantastičnih in znanstveno fantastičnih zgodb Žar ptica. V hrvaščino jih je prevedel Žarko Milenić.
»V roke mi je prišla knjiga Petra Amaliettija »Ko laž postane resnica« v kateri so objavljeni njegovi pogovori o preteklosti Slovencev s šestnajstimi venetoslovci. Tistim bralcem, ki so jim v šoli priučili uradno zgodovinsko inačico, da so naši predniki prikolovratili z ruskih pripjatskih barij, bo to branje v začetku zvenelo kot znanstvena fantastika …
»Državno pravosodje je po zapletenih, za zdravo pamet nedoumljivih poteh, izpustilo iz pripora obsojeno tajkunko Hildo Tovšak. Gospa, ki ima na grbi še več nedokončanih sodnih postopkov, je seveda nemudoma pobegnila neznano kam. Zdaj jo zaradi begosumnosti iščejo s tiralico.
»Te dni na znameniti ljubljanski tržnici gostuje Sicilija s svojimi specialitetami. Stojnice ob stolnici se kar šibijo pod množino pestrih pridelkov in izdelkov, ki so prava paša za oči. Mnogi radovedneži pa jih tudi kupujejo. To vidiš in pomisliš, da Slovenija še dolgo ne bo spravila skupaj kaj podobnega, saj se po kranjski klobasi in potici naša domišljija neha …
»Miha Remec se je rodil 10. avgusta 1928 v starodavnem mestu Ptuju materi Ani iz Kostrivnice pod Bočem in očetu Alojziju iz Trsta, pisatelju, odvetniku in dolgoletnemu ptujskemu županu pred drugo svetovno vojno.
Pero je zastavil že zelo zgodaj, saj so mu, ko je imel deset let (1938), objavili v podlistku Mladega Slovenca Pravljico o srečnem kovaču. V ptujski gimnaziji so ga poučevali trije znani slovenski umetniki: slovenščino pisatelj Anton Ingolič, risanje slikar France Mihelič in verouk teolog in pisatelj Stanko Cajnkar.
V njegovo otroštvo se je nato z vso grozovitostjo zasekala druga svetovna vojna. Po nemški zasedbi Ptuja leta 1941 je gestapo zaprl in v zaporu mučil njegovega očeta, pozneje pa je bila vsa družina izgnana z zadnjim transportom zavednih Slovencev v Srbijo, v Vrnjačko Banjo, kjer je preživljala hude čase v pomanjkanju in tegobah vojne vihre. Ta čas pisatelj zvesto popisuje v romanu Veliki voz.
BERI NAPREJ -Igor Bratož, v oceni Iksie, Književni listi, 18.02.2002