Življenje Mihe Remca

Miha Remec se je rodil 10. avgusta 1928 v starodavnem mestu Ptuju materi Ani iz Kostrivnice pod Bočem in očetu Alojziju iz Trsta, pisatelju, odvetniku in dolgoletnemu ptujskemu županu pred drugo svetovno vojno.

Pero je zastavil že zelo zgodaj, saj so mu, ko je imel deset let (1938), objavili v podlistku Mladega Slovenca Pravljico o srečnem kovaču. V ptujski gimnaziji so ga poučevali trije znani slovenski umetniki: slovenščino pisatelj Anton Ingolič, risanje slikar France Mihelič in verouk teolog in pisatelj Stanko Cajnkar.

V njegovo otroštvo se je nato z vso grozovitostjo zasekala druga svetovna vojna. Po nemški zasedbi Ptuja leta 1941 je gestapo zaprl in v zaporu mučil njegovega očeta, pozneje pa je bila vsa družina izgnana z zadnjim transportom zavednih Slovencev v Srbijo, v Vrnjačko Banjo, kjer je preživljala hude čase v pomanjkanju in tegobah vojne vihre. Ta čas pisatelj zvesto popisuje v romanu Veliki voz.

Po vrnitvi iz izgnanstva leta 1945, se Miha Remec kot sedemnajstletni mladenič vključi v mladinsko gibanje in sodeluje v delovnih brigadah pri graditvi mladinskih prog Brčko – Banovići, Šamac – Sarajevo in tovarne strojev v Železnikih pri Beogradu. »Po grozljivem doživetju porušenja sveta, ko se mi je nepozabno vtisnilo v zavest izgnanstvo, lakota, pobijanje, bombardiranja, rušenje in spet rušenje na vse mogoče načine, se po vojni z vsem žarom zapišem graditvi,« pravi Remec v uvodu Pesmi iz levega žepa (1989).

To so bile pesmi za stenčase, za recitiranje ob tabornih ognjih, za petje po napevih partizanskih koračnic; poznale so jih vse slovenske delovne brigade. Nekaj pesmi so mu objavili v Mladinski reviji, Novem svetu in Novih obzorjih. Kritika jih postavlja za zgled mladim pesnikom. Toda ta konjunktura njegovega pesnikovanja ga ne pripelje v institucionalno pesništvo. Ostaja v brigadah, kjer se gradi in je še vedno začaran ob graditeljskem zanosu mladega rodu.

Konec leta 1948 in v začetku leta 1949, po sporu Jugoslavije z vzhodnim komunističnim blokom, ko že služi vojaščino v gardnih enotah v Beogradu in pozneje v tankovski brigadi v Čapljini v Hercegovini, se začno stvari spreminjati. Kulturniki sprožijo gonjo proti »kramparski poeziji«, Remcu očitajo majakovščino, progarsko latovščino, pomanjkanje čustev in šepav jezik.

Globoko razočaran se umakne v brezimnost in začne pisati črtice in novele pod ženskim psevdonimom Irena Remrom. V Mladinski reviji in Novih obzorjih izidejo črtice in novele: Mehurčki, Nevihta, Decembrske vrtnice in Moj boter Okusnik. Kritika jih sprejme kot novost in osvežitev v slovenskem povojnem leposlovju.

Obenem vodi vojaško igralsko skupino v čapljinski tankovski brigadi, režira velike proslave z odrom na Neretvi, piše skeče za te prireditve, sam nastopa in pridobiva vpogled v gledališko umetnost, ki mu pride prav pri poznejšem dramskem ustvarjanju.

Odsluživši vojaški rok se vrne domov na Ptuj, piše roman Veliki voz (1986) natisnjen pri Založbi Borec (štiriintrideset let pozneje), prijateljuje s svojim očetom, ki pred smrtjo (1952) pesni zadnje pesmi, in tudi sam v tem ptujskem obdobju ustvarja intimne ljubezenske pesmi, ki jih objavi šele čez več kot pol stoletja. Po smrti očeta se Remec zaposli kot dopisnik Ljudske pravice na Ptuju in ostane po združitve le- te s Slovenskim poročevalcem (1959) novinar osrednjega slovenskega dnevnika Dela, poroči se z Nedeljko Kacin in preseli v Ljubljano.

Remec si je postavil zelo ostro mejo med časnikarstvom in pisateljevanjem. Časnikarstvo jemlje kot poklic, ki ga opravlja profesionalno in se v njem ne poskuša posebej uveljavljati. Vrsto humorističnih kolumen in glos piše v Delu, TT (Tedenski tribuni) in Slovenskih novicah pod psevdonimi in dolga leta dela pri časopisu v ozadju kot nočni urednik.

V šestdesetih letih se ukvarja predvsem z dramatiko. Po uprizoritvi kmečke drame Mrtvi kurent (1960) v Mariboru, mu v celjskem gledališču igrajo Srečne zmaje (1963), dramo o ribičih, ki so zašli v radioaktivni oblak po poskusni jedrski eksploziji in v tem delu so že zaznavne vse značilnosti Remčeve znastvenofantastične pisave: katastrofičnost, antiutopičnost in upanje v preživetje človeštva.

Ko Slovensko narodno gledališče v obdobju direktorovanja Bojana Štiha v sezoni 1966-1967 postavi na oder politično dramo Delavnica oblakov, ostro obsodbo povojne oblasti in revolucije, ki žre svoje otroke, se za Remca slovenski odri hermetično zapro, pozneje pa tudi televizijska hiša. Neuprizorjeni ostanejo drama Kres ob Savici, Priklicevanje Nebov ter neizvedeni filmski in televizijski scenariji Odpoklic iz orbite, Izginjajoča Mana in Na robu Sonca.

Slovo od gledališča pomeni novo prelomnico v Remčevem ustvarjalnem opusu in tudi osebnem življenju. Loči se od prve žene in objavi Sončni obrat (1969), svoj prvi roman, ki še v realističnem slogu obravnava človekovo popredmetenje in tujstvo.

V začetku sedemdesetih let se Remec poroči z Miro Iskra; v zakonu se jima rodijo trije sinovi: Matija, Andrej in Jernej. Sledi njegovo najbolj plodno ustvarjalno obdobje. V tako imenovanih »svinčenih časih«, ko je oblast poizkušala zatreti zlasti na umetniškem polju porajajočo se svobodo duha in demokracijo, nastajajo Remčevi antiutopični romani: Votlina (1977), Prepoznavanje (1980) in Iksion (1981).

»Opisujem svet, kakršen naj ne bi bil,« pravi pisatelj v enem od intervjujev po izidu Iksiona. Pozorni bralec pa ne more spregledati, da z znastvenofantastično pisavo opisuje čas, ki ga živi in doživlja; čas človekove nesvobode, enoumja, porobotenja in medijske zaslepljenosti.

Štiri leta po izidu Iksiona natisneta Tehnična založba Slovenije in Pomurska založba Remčev nov roman Mana (1985), časovne zapiske časnikarja Jurija Jereba, v katerem se iz antiutopične pisave znova vrne v realni čas, ki pa se stika z nedoumljivim mejnim čutenjem vzporednega sveta.

Zanimivo je, da je bil ta roman najbolj odmeven med bralstvom, čeprav so razmeroma visoke naklade tudi drugih Remčevih romanov običajno kmalu pošle.

Po izidu dveh kratkih romanov Lovec in Nečista hči (1987) in slikanice za otroke Kodeljica v vesolju (1987) se pisatelj loti zanimive zvrsti: političnofantastičnega romana Zelena zaveza (1989), ki opisuje odcepitev Slovenije od Balkanije v daljni prihodnosti; ko pa založba Borec knjigo natisne (1989), je osamosvojitev na pragu in se pozneje dogaja skoraj neverjetno podobno kot v Zeleni zavezi.

Po Zeleni zavezi, že v samostojni Sloveniji, izide v redni letni zbirki Prešernove družbe 1992 Remčeva mladinska znanstveno fantastična povest Zapiski odposlanca Zemlje (1991) v za slovenske razmere zelo visoki nakladi.

Toliko manjša je naklada zbirke njegovih znanstvenofantastičnih zgodb Astralni svetilniki, ki jih ves čas piše in objavlja v revijah Sirius, Moj mikro, Srce in oko, Likovne besede in Nova Atlantida. Astralni svetilniki (1993) z izčrpno spremno študijo Janeza Majniča o Remčevem znanstvenofantastičenem opusu izidejo leta 1993 pri ljubiteljski zasebni založbi Kiki Keram.

»Katastrofa v svojem temeljnem in prvinskem pomenu je predvsem prisotna v njegovih krajših zanstvenofantastičnih zgodbah,« pravi Janez Majnič. »Ko govorimo o romanih, bi lahko to katastrofičnost določneje in natančneje opredelili še z oznako – zaklenjeni človek. Sam pisatelj pravi, da se ukvarja z zaklenjenim, vklenjenim človekom in zato tudi posledično z njegovim po-begom ven iz te stiske, pa naj je to zaklenjena veriga kurenta ali kapsula nadsvetlobnega premičnika.«

K tipiki Remčevih del Majnič pripisuje še odpor do tehnike, erotiko, ekologijo in fenomenologijo časa: »Miha Remec se suvereno sprehaja po časovni in prostorski osi: tematika njegove znanstvenofantastične literature se dogaja na vseh nujnih možnih koordinatah (preteklost, sedanjost, prihodnost, prostorsko: tu, pri nas, povsod po Zemlji, na nebesnih in vesoljskih prostranstvih, tudi v brezčasju in neprostoru). Čas (mu) je tako univerzalni kontinuum, izmuzljiv in nepredvidljiv, rabelj in milostnik, samozadosten in večen; ne-s-končen.«

Torej ni čudno, da se Miha Remec vedno znova vrača v časovne zanke »časenja, izčasenja in včasenja« kot v časopotniškem romanu Trapanske kronografije, ki je izhajal v podlistku Nedela v letih 1995- 1997 in je trpek posmeh novemu času, ki ga živijo Slovenci na svojem malem planetu v velikem vesolju.

Po daljšem razmiku, v začetku novega stoletja in tisočletja, se potem bard slovenske znanstvene fantastike in antiutopije odloči nadaljevati zgodbo Iksiona in pri mariborski založbi Obzorja izide roman Iksia (2001).V nadaljevanju sage o Iksionovem večnem krogu nekatere poznavalce preseneti Remčeva »pisateljska kondicija«. Toda Remec čez pet let z romanom Iks (2006), ki ga natisne Študentska založba Litera v Mariboru, zaključi trilogijo Iksion, Iksia, Iks. Z njo je slovenska literatura dobila prvo zajetno antiutopično delo, ki obravnava preigravanje katastrofičnega konca sveta, ki leta 2012 med ljudmi buri duhove zaradi črnih napovedi majevskih orakljev.

Ustvarjalni navdih pa Remca očitno ne zapušča. Ob svoji osemdesetletnici objavi pri Založbi Spirea iz Slovenj Gradca naslednji roman Ostrostrelka (2008), ki je zaradi elementarne erotike, kot gonilne sile človeškega preživetja, zmotil nekatere puritanske kritike, drugače pa vzbudil kar precej zanimanja in dobil kopico pohval. Erotika je sicer značilni sestavni del večine Remčevih besedil, saj se posebej ukvarjajo z bodočim preživetjem človeške vrste na tem planetu. Kritiki, ki mu očitajo pornografijo, očitno pri svojem predalčkanju nimajo razčiščenih pojmov o mejah med erotiko in pornografijo, zvrstjo, ki se ukvarja le z enim ciljem – vzbujanjem spolne vzburjenosti bralcev.

Svojevrstno presenečenje je nadalje tudi objava pesniških zbirk Otožne rože (2009) in Zamolčani stihi (2011) v katerih so zbrane Remčeve mladostne ljubezenske pesmi iz njegovega ptujskega obdobja od leta 1952 do 1957. Te pesmi so po nekaterih mnenjih še danes nekaj svežega, novega in privlačnega, saj jih odlikuje globok in trden ritem ter mojstrske rime.

Pri Študentski založbi nato natisnejo njegov mitološko utopični roman Mitrejin koder (2011), ki je svojevrsten pomnik njegovemu rojstnemu mestu Ptuju, katerega namerava, kot sam pravi, nadaljevati v novo trilogijo.

Ob koncu naslednjega leta, izda v samozaložbi pesniško zbirko Pogrešanja (2012), v kateri so njegove najnovejše pesmi. V njih pesnik Miha Remec intimno nagovarja in se spominja ljudi, ki jih je v življenju imel in jih ima rad, obenem pa pesmi odsevajo človeško stisko v trenutnem popredmetenem in razčlovečenem svetu.

Kljub temu, da je opus Mihe Remca velik in da daje poseben pečat znastvenofantastični zvrsti v slovenskem leposlovju, da je žel zelo ugodne literarne kritike in bralstva, da eseist Drago Bajt v Vsevedniku (TZS 1991) na strani 442, pod geslom romani in pod geslom antiutopični roman navaja: » …Zamjatin: Mi; Huxley: Krasni novi svet; Orwell: 1948; Remec: Iksion …«, in da ga tudi v enainštiridesetem zvezku Literarnih leksikonov (DZS, 1994) Metka Kordigel postavlja ob bok Orwellu, Remec v slovenski literarni srenji ni žel posebnega priznanja in pozornosti. So mu pa podelili v Zagrebu v letu 1981 častno nagrado Sfera za najboljši znanstvenofantastični roman (Prepoznavanje) in enako nagrado leta 1987 za najboljšo znastvenofantastično zgodbo (Pomnik za Evridiko).

Slednje kaže, da slovenska znanstvena fantastika in njej sorodne zvrsti dandanes zmotno uživajo »sloves« pogrošnega pisanja, ki je zunaj glavnega leposlovnega toka, pa čeprav so se z njo občasno ukvarjali in se še ukvarjajo mnogi priznani pisatelji. Tako mlajši jezikoslovci, literarni zgodovinarji ,kritiki in založniki domačo znanstveno fantastiko spregledujejo in se bolj posvečajo svetovnim uspešnicam, ki so večkrat dejansko spekulativne.

V Remčevem zanstvenofantastičnem opusu je nešteto pomenljivih odlomkov, ki bi jih lahko zapisali kot sklep tega zgoščenega prikaza njegovih del in življenja. Skoraj naključno smo izbrali sklepno besedilo novele Astralni svetilniki:

… Vzdignil se je na kolena in ni mogel odmakniti pogleda od tega veličastnega prizora. Zato je opazil Evo šele tedaj, ko je bila le nekaj korakov stran. Njene oči so se mu poredno nasmihale; bila je v isti pohodni obleki, v kateri je pred letom odšla, dolge lase je imela spete na temenu in vedla se je tako, kakor da se sploh nista ločila.
Tudi Adam ni bil presenečen, da jo vidi. Ves čas je vedel, da bo na koncu Eva.

»Eva, tu si torej,« je rekel in še vedno klečal.

»Tu, Adam.«

»Na samem koncu,«

»Na koncu koncev, Adam.«

»Torej je bila bližnjica?«

Pokimala je in pokleknila k njemu. Z vlažnimi ustnicami se je dotaknila njegovih izsušenih in žmulastih ust. Oživel je, kakor da mu je s poljubom dala piti in jesti.

»Kaj pa razodetje, Eva?« jo je vprašal med poljubi.

»Poglej proti vzhodu, Adam…« je pomenljivo šepnila

Adam Bard se je ozrl tja in osupnil.

»Tako preprosto je torej to…« je izdahnil …