Miha Remec (1928 – 2020) V tkanju časa, v parku človeških usod

V svoji dolgoletni karieri je bil marsikaj, predvsem pa dvoje: izstopajoč, a neviden novinar v nočni redakciji Dela in pisec znanstvene fantastike. Slednje je bilo njegova vokacija, njegova opredelitev, in to ga je zaznamovalo v odločilni in ključni meri. Zato je tudi prav, da zadnji spomin nanj obudi, kar je počel, dosegel in ustvaril mag slovenske ZF. Dejstvo, da ta memento prihaja šele proti sredini jeseni in da je pisan v pretežnem sedanjiku, ne spremeni ničesar: Miha je namreč bil vrhunski časoslovec in čas je bil zanj najbolj samoumevno relativna kategorija, gotovo magična in morda celo nedoumljiva. Vsekakor pa nekaj, kar je polno navdiha, osupljivosti in brezbežnosti.

O njegovi veličini v majhnem, a nikakor ne nepomembnem prostoru in času slovenske ZF nazorno pričajo že zelo splošna dejstva: v dobrih šestih desetletjih stvarjanja je na knjižno polico postavil kakšnih dvajset knjig v njemu najljubšem žanru. Naštejmo najprej njegove romane (kronološko): Votlina (1977), Prepoznavanje (1980), Iksion (1981), Mana (1985), Lovec (1987), Nečista hči (1987), Zelena zaveza (1989), Zapiski odposlanca zemlje (1991), Iksia (2001), Iks (2006), Ostrostrelka (2008), Mitrejin koder (2011), Trapanske kronografije (2018), Klonski greh (2018), Pajčevina časa (2018) in Petovionsko razgrešenje (2018). Slednji trije romani predstavljajo njegovo drugo trilogijo, posvečeno Ptuju (Ptujska trilogija), prvo pa sestavljajo romani Iksion, Iksia in Iks (napisani v razmaku dobrih treh desetletij). Njegove kratke zgodbe so izšle v dveh zbirkah, in sicer Astralni svetilniki (1993) in Žar ptica (2013), ki je izšla tudi v srbskem prevodu, posebej pa je izšla Kodeljica v vesolju (1987). Roman Nečista hči je izšel v angleščini z naslovom The Barrens (2018), kar nekaj pa jih je
ponatisnjenih.

K temu dodajmo še serijo del, ki zaznamujejo njegov opus v širšem literarnem smislu:Pravljica o srečnem kovaču (1938, podlistek v Mladem Slovencu), Pripovedke iz Zmajskega gradu (1952), Kamen resnice (1959),Sončni obrat (1969), Smrt v Kurentiji (1977), Veliki voz (1984, napisan 1952) ter uprizorjena dramska besedila Mrtvi kurent (1959), Srečni zmaji (1963, ZF) in Delavnica oblakov (1966), zaradi katere pa posledično ostanejo neuprizorjeni Kres ob Savici (1969), Priklicevanje Nebov (1973) in Kuga plastionska (1975, ZF) ter ZF filmski scenariji Odpoklic iz orbite, Izginjajoča Mana in Na robu Sonca.

In potem so tu še tri njegove pesniške zbirke: Otožne rože (2009), Pogrešanja (2012) in Strune/Strings (2014). Vse izpričujejo rahločutno liriko, ki samoumevno domuje v širših mavričnih odtenkih ustvarjalnega opusa guruja Remca, ki tudi v najbolj črnih globinah žanra izpričuje primesi tenkočutnega, nežnega občutenja.

Za kronološkim pregledom, ki ne more biti v celoti dojet, če je linearen, čeprav je zaradi naštevanja pač takšen, sledi še tematski pogled. V njegovem osrčju pa je Remec mojster antiutopije.

To je ključna in splošna značilnost njegovega pisanja. Obenem je to področje, ki ga analizira, secira in razgalja, v samem njegovem središču pa je človek s svojimi stiskami, zagatami, brezizhodnostjo in iskanjem. Z gotovostjo lahko poudarimo, da je to samo bistvo ZF kot žanra, v katerem domuje slovenski bard. To uprizarjanje je seveda obdano s temeljnimi žanrovskimi parametri, kot so čas, prostor, materija in znanost. Pri Remcu
izstopata dve značilnosti: erotika kot jasna in neposredna kritična refleksija človekove brezizhodnosti in posledično iskanje rešitve ter uporabljanje novih besed. Remčevineologizmi pa so že kar žanrovska tipičnost in so vredni samostojne poglobljene študije. Nenazadnje, k vsemu sodi tudi precej prisoten okvir postkatastrofičnosti. Remčevi junaki iščejo izhod in rešitev pred verjetno katastrofo, najmanj v enaki meri pa so postavljeni v obdobje življenja po katastrofi. Ponovno pomemben element antiutopije.

Prav tako lahko tudi mirno zapišemo, da je Miha Remec tipičen predstavnik generacije klasikov ZF. To pomeni, da je v družbi avtorjev, kot so Arthur C. Clarke, Isaac Asimov, Ray Bradbury, Philip K. Dick, Robert A. Heinlein, Clifford D. Simak, Robert Sheckley, Frank Herbert, Ursula K. Le Guin in Stanislaw Lem. V žanrovskem smislu pa suvereno nadaljuje rdečo nit, ki so jo zastavili Jevgenij Zamjatin, George Orwell in Aldous Huxley, medtem ko mu v slovenskem jezikovnem prostoru izbrano družbo delajo predvsem Ivan Tavčar, Damir Feigel, Vid Pečjak in Franjo Puncer pa tudi Edo Rodošek. Remec je klasik, ker zastavlja smeri in krepi žlahtno bistvo žanra. Nekateri od naštetih klasikov so že pokojni, nekateri so praktično nehali pisati, a on je s svojim opusom potegnil klasično ZF prepričljivo v 21. stoletje. In potem tudi odšel v družbo netukajšnjikov.

Dodatno moramo vedeti, da je treba tematsko izhodišče Remčevega ZF opusa poiskati v dveh njegovih zgodnjih sočasovnih delih. Prvič, Smrt v kurentiji (1977) je mojstrsko prizorišče osebnih stisk kurenta, ki je ujet v oklep, v opravo, v masko, ki je za zunanji svet in opazovalce ter občudovalce predvsem statusni znak in simbol, Remčev kurent pa je v njej ujet, je ujetnik, v brezizhodni in trpeči stiski. Drugič, Votlina (1977) postavlja to in tako stisko v jasen okvir žanra in je kultno delo slovenske ZF. Je aksiom in orientir, biblija in katekizem. Je, kot so Prešernove Poezije. V njem Remec zastavi temeljne vidike žanra in svojega njegovega upodabljanja ter razumevanja. Kombinacija obeh pogledov je osrčje njegove izpovednosti in po tem je Remec čisti ZF avtor. Čist kot gravitacija, temeljni zakon in princip absolutnega univerzuma. Klasik.

In potem sta tu še obe trilogiji. Asimov, Clarke in Herbert so avtorji najbolj znanih trilogij oziroma že kar romaniziranih ZF sag. Remec jim z obema svojima stoji z ramo ob rami. To pomeni, da je skupaj z njimi tematsko, konceptualno, stilsko in tudi narativno-dramaturško na ZF Parnasu.

Neznančeva, neznana, neznanska, nepoznana, vseznanska, uni-iks trilogija (Iksion, Iksia in Iks) je podoba poti, iskanja, vračanja, nevrnitve in vseprisotnosti, izgubljene in nedorečene, nezaključene. Polne samote, iskanja, srhljivosti, slepila, ironije in tiranije; zapiranja, izolacije, tujstva in odtujenosti Homo Sapiensa. To je celovit in zaokrožen, na novo ustvarjen futurističen svet, podprt z vsezmožno kompjuterizacijo. Iksovske usode in iksovska pot, skratka. Napisana v razponu treh in pol zemeljskih desetletij ter razpeta v tri nemerljive in praktično nerazumljive časovne parametre. Miha je pač bil tudi vesoljeplovec, saj je s trilogijo segel praktično do konca kozmosa in skozi čas ter nazaj.

Ptujska trilogija pa je vseeno svojevrsten unikum. Apoteoza rojstnim krajem, nepoznanemu in nespoznanemu središču (njegovega) vesolja. Prava, čista ZF je vedno odsev, je samosvoja in neukrotljiva refleksija (avtorjeve) stvarnosti v času prostoru.

Prvi del je dodelan, izpiljen in pretanjen Mitrejin koder. Drugi del je eksperimentalno okrepljen z naraščajočimi elementi pesnjenja, kjer Remca izvirno dopolnjuje do takrat njemu neznana in nikoli videna soavtorica, Aleksandra Jelušič, ki je v nekem smislu celo njegov alter ego. Tretji del pa je, prav tako izpisan v enakem sinergičnem soavtorstvu, pretanjeno vsemirsko prehajanje v epsko mojstrovino, ki jo je mogoče nazorno označiti s Prešernovo formulo »čas v njej rabelj hudi«. Remec je s trilogijo o tujstvu (Ptuj: P-tuj; ptujski – tujski) postavil ZF kot žanr v obločni plamen, ki sega od čiste naracije prek dramaturgije do epa. Zato imejmo v mislih: ko bodo prišli iz drugih galaksij, jih bo čakala v brezbesedje zavita Remčeva visoka pesem. Pionirsko, osupljivo, a morda glede na širok razpon njegove ustvarjalnosti vseeno tudi po malem pričakovano. Obenem obe njegovi trilogiji potrjujeta, da je bil Remec sposoben ustvarjati v dolgem časovnem kontinuumu in da je imel kipečo ustvarjalno inovativnost, ki je zmogla že zaključeno zgodbo povezati v nadaljevanje. To je odlika velikih mojstrov.

Ptujska trilogija je oda očesu časa. Je časoslovni vrtinec visoke dinamike in tekočega, liričnega stila in mehkega ubesedovanja velikih, večnih in neminljivih vprašanj človeške biti in smisla, eksistence in usode; identitete. Ko jo beremo, se nam zdi, da se sprehajamo v parku časa (»Zdaj se bomo sprehajali po času kot ptice po nebu …« – druga knjiga, stran 35). Je oda po stilu, zanosu in čutenju, po odtisu življenja, to je prabit, to je duh, ki pomeni združitev dveh duš, to je visoka pesem ZF. S to trilogijo je Remec znova presegel samega sebe in odprto – a zdaj tudi neodgovorjeno – ostaja vprašanje, kje so meje tega njegovega samopreseganja.

Trilogija nas vodi med temo in svetlobo, kjer se križajo časovne poti, po njih pa hodijo in begajo in se iščejo duše, iz katerih so stkane človeške usode. Z njenim tretjim delom se je Remec kot po kronoportaciji vrnil k Votlini, na začetek časa – ali pa na njegov konec, kdo ve – k votlini, temu antropološkemu prapočelu stvarstva.

Zato ne sme čuditi ugotovitev, da bi bilo njegovo umeščanje v zemeljski, kaj šele samo v slovenski svet, zanj preozko, premajhno; utesnjeno, remčevsko. Miha je bil svetovljan tako, da je bil kozmos, multičasoven in multiprostorski, njegov edini in pravi dom. Zato on ni bil s tega sveta in je bival v njem le občasno, pa tudi na nek način sočasno, in veseli smo lahko – ter hvaležni usodi – da smo ga imeli in da je bil z nami. Da je bil v našem času in prostoru, v naši relativnosti.

Avtor te freske je imel posebno čast, da je Miha bival v njegovi paralelnosti dobrih trideset let – toliko je trajalo najino prijateljevanje, ki se bo nadaljevalo nekoč in nekje drugje. Energije ne moreš iz nič ustvariti in je ne moreš spremeniti v nič. Miha Remec je bil energija. Valovanje.

Zbirka Zbrana dela M. Remca, ki jo je oblikovala Založba Amalietti, ostaja zaključena z nezaključenim romanom, ki iz ideje in pripovedovanj ni prišel v besedo in njen zapis. Ostaja v univerzumu. In z njo tudi njen avtor, ne samo kot pisec in ustvarjalec, ampak predvsem kot pojav.

Za popotnico velemojstru zatorej mirne duše zapišimo, da Miha Remec ostaja vodilni slovenski ZF ustvarjalec, ki zaseda, ne glede na to da skoraj ni bil prevajan, v svetovni ZF pomembno mesto. Njegov tematski opus, žanrovska raznovrstnost, stilska izpiljenost in inovativnost ter nadvse bogata knjižna bera to potrjujejo. Ko imamo v mislih klasike ZF, je med njimi tudi on. Asimov, Clarke, Le Guinova in drugi odšli so od letošnjega ranega septembra spet v dobri, stari družbi.

Milan Jazbec