MIHA REMEC

Žar ptica

Stara gospa je sedela v senci košatih kostanjev pred domom Sončni zaton. Skozi listje so trepetavo prenikali sončni žarki in plesali po njenih srebrno sivih laseh, po starinsko krojeni poletni obleki iz svile barve starega zlata in z belim ovratnikom iz drobnih, ročno izvezenih čipk. Tu in tam je kakšen žarek oplazil tudi broško, pripeto pod vratnim izrezom, natanko nad srcem. In tedaj je vsakokrat broška zažarela v zelenih, modrih, rdečih in bisernatih mavričnih odsevih dragih kamnov, ki so v nizih krasili pahljačasto razprt rep in trup žar ptice. Na glavi je ptica imela čop s tremi prameni; v vsakem je bil dragulj drugačne barve. Imela je tudi rdeče očesce in oster kljun. Njeno telo je bilo posuto z drobnimi presojnimi briljanti, nogi, s po tremi kremplji vsaka, pa sta nekako togo zaključevali ovalno broško.

V kostanjih so prepevali ptiči, z bližnjega otroškega varovališča je bilo slišati otroški vik in krik, za parkom je zamolklo hrumel mestni promet, vendar stara gospa vsega tega ni slišala in je ni motilo. Bližala se je stodesetim letom starosti in je živela v svojem svetu, ki je bil sestavljen iz utrinkov resničnosti in sanj, ki jih je sanjala tudi budna.

Nepremično je strmela v igro sončne luči po parku, na njenem licu je nepremično lebdel rahel nasmešek.

******************************************************
Jezdila je v damskem sedlu na črni kobili, oblečena v dolgo temno modro žametno obleko, s širokoobodnim slamnikom na glavi, v rokah pa je imela vajeti in bič. Bil je sončen popoldan in na aleji v parku je jezdilo še nekaj jezdecev. Gospodje so se ji globoko klanjali, starejše dame so se ji nasmihale in odzdravljale, ona pa je jezdila ponosno in se ni preveč menila za vrvež okrog sebe.

Zavila je na ozko gozdno pot, ki se je vila strmo na hrib. Sončna luč ji je trepetala naproti, dišalo je po mahu, gobah in trhlobi. Na samem vrhu, tam kjer se je okrog gotske cerkve odprla jasa, je čakal jezdec.

Pognal je konja njej naproti in srečala sta se pod starim hrastom na robu čistine.

"Že vso večnost čakam nate," je rekel in sonce se mu je lesketalo v zlatih kodrih.

"Vso večnost sem jezdila k tebi," je odvrnila in mu ponudila roko.

Nato sta se držala za roke in se dolgo gledala.

"Nekaj sem ti prinesel, Lucija," je spregovoril in ji ponudil žametno šatuljico. "Nekaj, kar te bo spominjalo name."

Odprla je pokrov in presenečeno vzkliknila; iz šatuljice se je v mavričnih odbleskih smaragdov, rubinov in briljantov, zalesketala broška v obliki žar ptice.

"Tega ne morem vzeti," je dahnila. "Preveč dragoceno je..."

"Daleč na fronto grem, Lucija, in ne vem, ali se bova še kdaj videla." Grenkoba se je zajedla v njegov glas. "To broško mi je pred smrtjo dala mati in želim, da jo imaš ti. Žar ptica je kakor ljubezen, vedno znova se rojeva iz ognja."

"Potem te ne bom nikoli nehala ljubiti," je rekla.

"Saj to hočem," je rekel in ji poljubil roko.

******************************************************
"Gospa Lucija!" je klicala negovalka. "Sonce zahaja, sveže postaja. V sobo bo treba."

"Ja,ja," se je oglasila stara gospa. "V sobo bo treba."

Premaknila pa se ni. Še vedno je strmela v prazno in njen nasmešek se niti trohico ni spremenil.

Negovalka v srebrnkasti halji je pristopila in ji nalahno položila roko na rame. Zdaj jo je stara gospa pogledala s kancem prezira in nezaupljivosti. Negovalka je namreč zanesljivo bila podvajanka: imela je zlataste skodrane lase, nebeško sinje oči, rdeča lica in ustnice, ukrivljene v vselejšnji nasmeh. Kot jajce jajcu je bila podobna drugim negovalkam v Sončnem zatonu: vse so se enako smehljale, vsem je bilo ime Biba, le na zlati ploščici na prsih so imele različne številke. Stari gospe so se zdele podobne celuloidnim punčkam, s katerimi se je igrala v mladosti in včasih se ji je zdelo, da bi zavekale, če bi jih stisnila za trebušček.

"Že grem, Biba," je rekla in začela počasi vstajati.

Negovalka ji je pomagala in tudi pozneje podpirala, ker stara gospa ni hotela nositi palice. Počasi sta vstopili v dvigalo in ko je potegnilo navzgor, se je gospa namenoma naslonila z ostrim komolcem na Bibin trebuh in čakala, kaj se bo zgodilo. Negovalkin nasmešek se je sicer spremenil v trpko grimaso, ni pa zastokala. Tudi če bi jo zbodla z iglo, najbrž ne bi dala glasu od sebe. Take so bile negovalke: vse so prenesle in nič jih ni spravilo iz tira.

V sobi so stari gospe postregli z večerjo in potem so jo negovalke okopale in preoblekle. To je bilo za staro gospo vselej pravo mučenje, saj ni prenesla njihovih dotikov. Čeprav so bile zelo obzirne in nežne, je imela občutek, da je v njihovi samogibnosti nekaj skrajno tujega, nevarnega in hladnega. Zdelo se ji je celo, da bi jo Bibe z enako neprizadetostjo, kot so jo kopale, tudi zadavile, le če bi jim bilo tako naročeno.

Po kopanju je prišla frizerka, ki ji je začela urejati in kodrati lase.

"Zjutraj morate biti lepi, gospa Lucija," ji je rekla.

"Zakaj pa, Biba?" je vprašala.

"Pogovor z glavnim zdravnikom imate. Saj vendar veste."

"Nič ne vem, jaz nikoli nič ne zvem. Nobenega pogovora nočem," je zamrmrala.

Biba se je samo nasmehnila in jo vneto frizirala naprej. Stara gospa je komaj čakala, da so jo naposled spravile v posteljo. Zavrnila je uspavalni čaj, glasbo in gledalne naočnike.

"Hočem svojo broško!" je rekla nočni negovalki.

"Vedno se bojim, da se boste ponoči zbodli s tem čudnim nakitom," je rekla Biba, ko ji je pripenjala žar ptico na nočno srajco.

"Nič ne skrbi," je rekla stara gospa. "Pogasi luči in pusti me spati."

Potem je zaprla oči in kmalu spet jezdila svojemu ljubemu naproti.

******************************************************
Zjutraj so Bibe staro gospo zbudile, prinesle zajtrk in ji oblekle srebrno protižarčno in protikužno haljo, ki se je je branila kot hudi križa. Vse upiranje pa je bilo zaman, saj so vztrajale, da h glavnemu zdravniku ne more v svoji starinski obleki. Potem so ji v umivalnici z avtomatično ščetko umile zobalo, uredile srebrne kodre, jo napudrale in pordečile ličnice in ustnice, tako da se je stara gospa zdela sama sebi kot klovn, Bibe pa so plesale okrog nje in jo hvalile, kako mladostna je videti za stodesetletnico.

Končno so bile zadovoljne z maškaradenjem; dve sta jo prijeli pod pazduho in odpeljali do dvigala, ki jih je potegnilo do najvišjega nadstropja Sončnega zatona.

Vrata v sprejemnico doktorja Bobsona so se neslišno odprla in stara gospa je stopila predenj brez pomoči Bib, ki sta ostali zunaj. Doktor je sedel za veliko mizo, na kateri je bil samo majhen vseprikaznik in kipec kloniranega gena.

"Moje globoko spoštovanje, gospa Lucija," je pozdravil z zaupanje vzbujajočim baritonom. "Lepo vas je videti tako čilo in zdravo. Prosim, izvolite sesti."

"Hm," se je zmrdnila stara gospa in ga prenikavo premerjala z jekleno sivimi očmi. Njegova kozja bradica, ozki črni brkci pod topim nosom in povodenele oči so ji bili nekako znani. Previdno se je oprla na naslonjali in počasi sedla v usnjeni naslanjač.

"Rad bi vam nekaj predlagal," je nadaljeval. "Je samo predlog in od vas je odvisno, ali boste pristali ali ne."

"Lep razgled imate, doktor," je zamišljeno dejala stara gospa in se mimo njega zazrla skozi steno: za stekli se je razprostiralo mesto s steklenimi stolpi in kupolami, na obzorju pa so se risali zasneženi vršaci pod obokom modrega neba.

"Gospa, vi ste človek prejšnjega tisočletja," je skoraj slovesno nadaljeval. "Podedovali ste izredno trdno in zdravo življenjsko moč."

"Kje le!" je zagodrnjala. "Pomagala mi je žar ptica."

Doktor Bobson je zgubal čelo in staknil obrvi, kakor da se na vso moč trudi dojeti izrečeno.

"Kako, prosim?"

"Nič, nič, samo tako sem rekla. Kaj ste mi hoteli povedati?"

"To, gospa Lucija, da se vam je posrečilo dočakali nesluteni znanstveni napredek." Doktor je pomolčal in poskušal ugotoviti, ali ga starka sploh posluša. "Zdaj že zmoremo pri človeku razmnožiti še sposobne celice in zaustaviti staranje. Hotel sem vam predlagati ta poseg."

"Je stena za vami steklena ali imate videotapeto?" je vprašala stara gospa.

"Steklena," se je zmedel doktor. "Kaj pravite na moj predlog?"

"Kaj pa ste mi predlagali?"

"Obnovitev vaših celic."

"Da bi postala samopodvajanka?"

"Prav ste me razumeli," je z olajšanjem rekel doktor in potegnil iz predalnika nek papir. "Samo tole boste podpisali."

"Doktor, se nisva midva že nekje videla?" je ostro vprašala in ga prestrelila s pogledom.

"Ne," je odločno zanikal. "Navadno nimam osebnega stika z varovanci v Sončnem zatonu."

Zdaj se je gospe posvetilo: videla ga je pred leti v bolnišnici, odkoder so jo napotili v dom, videla ga je v domski ambulanti, prišel je nekoč k njej v sobo, ko je imela težave s prebavo. Sami doktorji Bobsoni. Kot Bibe.

Doktor je povesil pogled na vseprikaznik in molčal. Bilo je tiho, zelo tiho v sobi, dokler ni spet spregovorila:

"Kako lep dan je zunaj. Vedno sem si želela sobo s pogledom na gore... Hm, o čem sva sploh govorila?"

"Ja, saj, gospa Lucija," je pomenljivo odvrnil. "O čem? To bi vedeli, če bi podpisali ta papir. Ne bi več pozabljali."

"Ničesar več ne bom podpisovala!" je odločno rekla. "Zdaj bi pa rada šla. Zaspana sem."

Doktor Bobson je pritisnil na gumb in vrata so se odprla. Bibi sta prišli in pomagali vstati stari gospe.

"Zbogom, gospa Lucija," se je poslovil doktor in spravil papir. "Me je veselilo. Bilo je kot časovni skok v preteklost."

"Na svidenje, doktor, se bova že spet kje srečala," je rekla in se mu nasmehnila.

Potem v dvigalu pa si je začela v mislih resno ponavljati, da ne bi pozabila: "Prihodnjič te ne bodo več vprašali. Prihodnjič te bodo obdelali."

******************************************************
Med popoldanskim počitkom se je stara gospa izmuznila Bibam, stopila na hodniški premikajoči se trak in oddrsela proti pralnici. Ves čas, ko jo je počasi nosilo po hodnikih in prehodih, si je še kar naprej prigovarjala: "Prihodnjič te ne bodo več vprašali." Kar zmrazilo jo je ob pomisli, da bi jo spremenili v samopodvajanko.

Pred pralnico je previdno stopila s traku in oddrsala skozi samoodpiralna vrata v notranjost. Med kristalovinastimi pralniki, v katerih se je obračalo perilo, je zaman iskala perico.

"Kristina!" je hreščeče zaklicala, da bi preglasila žužnjanje strojev.

"O, gospa Lucija!" se je oglasilo s kota zlatolaso dekle, kjer je zalagalo oprano perilo v zabojnike, in pohitelo gospe naproti. "Tako sem vas že čakala."

"Težko pretentam Bibe," je rekla gospa. "Povsod so mi za petami."

"Saj so res nadležne," je pritrdilo dekle in se zazrlo v žar ptico na gospejinih prsih. "Joj, kako žari. Jo lahko pogledam?"

"Lahko jo tudi odpneš in vzameš v roke."

"Res lahko?"

"Res. Mene prsti ne ubogajo več."

Dekletove roke so drhtele, ko je previdno odvila varnostno zaponko in sprostila zapenjalno iglo. Potem si je prinesla broško blizu k sinjim očem, ki so se ji svetlikale kot smaragdi vdelani v žar ptico. Stara gospa jo je opazovala z zadovoljnim nasmeškom. Če kaj, potem je Kristinina očaranost kazala, da ni podvajanka, da je še enkratno človeško bitje, ki zaznava lepoto in občuti žarčenje žar ptice.

"Ne morem se je nagledati," je šepnila perica.

"Potem jo obdrži," je preprosto dejala stara gospa.

Dekletu je zastal dih, osuplo je pogledala gospo in nekaj časa ni mogla nič reči. Potem je le zajecljala:

"Ne morem... Preveč dragocena je zame."

"Nič ni preveč dragocenega za pravega človeka. Vzemi jo!" je ukazovalno rekla gospa. "Jaz je ne potrebujem več."

Dekle ji je hotelo poljubiti roko, a ji gospa ni dovolila. Obrnila se je in oddrsala iz pralnice.

******************************************************
Naslednje jutro, ko so začeli ptiči žvrgoleti v parku pred domom Sončni zaton, je službujoča Biba odkrila, da se stara gospa ne bo več zbudila. Mirno je poklicala oddelčnega zdravnika, ki je prišel čemeren in zaspan; tudi on je ugotovil, da gospa ne živi več. Nekaj je zamrmral v kozjo bradico, odtipkal v svoj zapisovalnik poročilo in ga oddal upravi.

V osrednjem računalniku ni bilo podatka o svojcih, ki bi jih morala uprava obvestiti, da je stara gospa preminula. Zato so poklicali sežigalnico z Žarja. Po truplo so prišli podvajanci in ga odnesli v presojni lahko gorljivi krsti.

Perica Kristina je z obvestilnega svetlopisa zvedela, da je stara gospa umrla in takoj odhitela na Žarje. Vso pot je jokala in podvajanci v sežigalnici so jo začudeno gledali. Prišla je zadnji hip, saj je bila stara gospa že pripravljena za sežig.

Kristina je krčevito držala žar ptico v rokah in skozi kopreno solza opazovala kako so plazmatični plameni v hipu vplamenili telo njene dobrotnice.

In skozi kristalno kopreno solza je osupla Kristina nenadoma zagledala jezdeca, ki je prijezdil k njej pod krošnjo starega drevesa.

"Že vso večnost čakam nate," je rekel in sonce se mu je lesketalo v zlatih kodrih.

"Vso večnost sem jezdila k tebi," je odgovorila in mu ponudila roko.