MIHA REMEC

Kresanje okrog Kresnika

Bliža se dan, ko se dan obesi, torej o kresi, in že so se v slovenski literarni srenji razvnele razprave o kriterijih žirije za Kresnika, Delove nagrade za najboljši roman leta; še posebej na tnalu je bil kriterij »berljivost«. Pri čemer ni čisto jasno, ali gre za berljivost s strani žirantov, ki nekaterih romanov sploh niso mogli prebrati, ali branost s strani slovenskega bralstva.

Očitno je, da nekaj ni v redu z vatli, po katerih kritiki presojajo leposlovna dela za razne nagrade, častne in denarne. Pri tem ne gre za krizo umetniške ustvarjalnosti, saj vsako leto, kljub očitni družbeni nenaklonjenosti do književnosti, izide presenetljivo veliko knjig. Množijo se tudi založniki, ki vsi po vrsti tarnajo, da jim posel ne gre, in končno tudi število kritikov, ki honorarno kolobarijo po žirijah, pišejo časopisne in spletne recenzije, ocenjujejo besedila za založbe in si očitno ustvarjajo lastna pravila za vrednotenje umetniških del. Vse skupaj se približuje tržniškemu duhu časa, kritika postaja kupljiva, umetniška dela obravnava kot blago, ni več ustvarjalna in ni spodbudna za avtorja in bralca.

Slišim pripombo, da je edini kritik leposlovja – bralec. Je res? Koliko slovenskih knjig letno prebere Slovenec? Pa smo pri branosti.