Včeraj sem začel še sam razmišljati, da padec Boruta Pahorja s konja vendarle ni bil tako nedolžen. Na televiziji je namreč smrtno resno predlagal korak za rešitev slovenske politične razklanosti v teh kriznih časih: Janša in Janković naj bi zakopala bojne sekire in sklenila premirje in začela končno skupno delovati v dobro slovenskega naroda. Zamisel Jan+Jan premirja se lahko porodi samo v premaknjeni pameti.
Res je sicer, da imata Janša in Janković precej skupnega: oba sta v sodnem postopku, oba sta avtokrata, oba zamerljiva in oba notranje nagibata h kapitalski miselnosti. Kljub temu in morda prav zaradi tega si je težko zamisliti, da je premirje Jan-jan možno. Še težje je razumeti, da je kaj takega prišlo na um Borutu Pahorju, ki bi logično moral misliti na premirje v razklani levici, zaradi česar je na volitvah kljub večini zgubila oblast.
Zvečer me je potem na televiziji zdrznila misel zgodovinarja Jožeta Pirjevca, ki je med razgovorom o biografiji Adolfa Hitlerja dejal, da Hitler nikoli ne bi prišel v Nemčiji na oblast, če ne bi bili socialdemokratska in komunistična stranka na smrt skregani …