So me prepričali, da si je treba nujno ogledati pregledno slikarsko razstavo Metke Krašovec ob njeni sedemdesetletnici. Vstopil sem torej v začetno dvorano, kjer so visele slike v grozljivi rdeči barvi, in doživel šok za vid in um ob tej travmatični likovni umetnosti.
Šok ni pojenjal niti v naslednjih dvoranah, kjer so bili razobešeni velikanski obrazi, izdelani z vsiljivo natančnostjo, podobe angelov in geometrične pokrajine. Dobesedno zbežal sem iz Moderne galerije, da bi si odpočil oči v zelenju Tivolija.
Potem, na Trubarjevi ulici, sem doživel nov šok: v izložbenem oknu trgovine s kozmetiko je s panoja strmel vame velikanski ženski obraz, kičasto izdelan z računalniško tehniko, ki je bil kot ukraden z razstave s katere sem pobegnil … Ob tej pomisli, čeprav je bila razstava javna in sem ogled plačal, se je v meni oglasil Svetlanin Slovencelj: ali smem ob superlativih, ki so jih o razstavi izrekli eminentni kritiki, kaj takega pomisliti in - bog ne daj – javno izreči?