MIHA REMEC

Pot pozabe

Tisoči in tisoči so te dni hodili po Poti spominov in tovarištva, kot se je prvotno imenovala pešpot okrog Ljubljane povsod tam, kjer so med drugo svetovno vojno italijanski okupatorji potegnili ograjo iz bodeče žice, da bi pretrgali stik mesta s partizanskim gibanjem. Ker so ob žici na zastraženih prehodih družno z okupatorji stražili tudi slovenski domobranci, si nekateri že leta prizadevajo, da bi Pot spominov postala pot pozabe.

Odvzeli so imenu poti »tovarištvo«, namesto žice okrog okupirane Ljubljane je ostala zgolj »žica«, najbolj vneti »žagarji« so se lotili kar napisnih tabel in pomnikov ob poti. Skratka, na vse kriplje se trudijo, da bi to spominsko pot potisnili v pozabo in zakrili njeno zgodovino. Tragična slovenska razdvojenost, ki nam greni sedanjost in kot kaže tudi bodočnost.

Tisoči mladih in starih, ki so hodili in tekli, se res niso ukvarjali s preteklostjo. Pot, kot zdaj rečejo, je zanje šport in rekreacija. Moj dober znanec, ki ima rahlo belo dušico, mi je rekel: »Pustimo zgodovino, naj ljudje hodijo, saj sta hoja in tek zdrava …«