MIHA REMEC

Čakam na molk

Predvolilni, pred nedeljskimi predsedniškimi volitvami. Ko bodo po zakonu umolknile vse politične zgodbe, vsa prepiranja in navijanja za kandidata, vse spletke, s katerimi se stranke črnijo med sabo, vse grožnje o izrednih razmerah s katerimi nas te dni nenehno zasipajo vodilni politiki, in ko nas tudi mediji ne bodo zasipali z brezupom. Skratka molk, ob katerem si bo preprosto ljudstvo preprosto oddahnilo od politike.

Če bi imel vsevišnjo moč, bi uzakonil šestdnevni politični molk v državi: poslanci bi morali v parlamentu molče sprejemati ali zavračati zakone, mračnjaški voditelji se ne bi smeli pojavljati na televiziji in dajati v javnosti politikantskih izjav, kričavi strankarski papagaji bi morali imeli zaprte kljune, gospodarstveniki bi govorili zgolj o poslih, kulturniki bi se posvetili kulturi; končno, tudi pouličnim kričačem, najetim od kdo ve katere politične stranke, ne bi bilo dovoljeno kaliti politični molk.

Sploh bi se šest dni v tednu ljudje prijazno pogovarjali le o delu, medsebojnem razumevanju, ljubezni in vseh drugih dobrih rečeh. Na sedmi, dela prost dan, pa bi bilo prenapetim politikantom dopuščeno, da se zlajajo med sabo do mile volje.