MIHA REMEC

Orkester mobitelov

Planinska pot na Šenturško goro se vzpenja skozi senčen gozd. Hodim in diham svež zrak. Vonj smrečja, podrasti, gob. Ščebet ptičev. Uživam v miru. Tedaj se iznenada oglasi pozivni zvok mobitela z razgrajaško muziko in čez čas se razleže daleč naokrog po gozdu pogovor o tem, kako čudovit mir je v gozdu in kako lepo sonce sije… Kmalu potem se oglasi mobitel z druge strani. Zdrznem se. Tako podoben je zvoku mojega mobitela, da sežem v žep …

Lahko bi se to zgodilo tudi drugje. Povsod tam, kjer hodi na sprehod v naravo veliko ljudi, se oglaša pravi orkester mobitelov. Ljudje klepetajo kar tako, urejajo poslovne zadeve, se spuščajo v družinske prepire – skratka, sprehajalne poti se spreminjajo v javno govorilnico.

Se spomnim časov, ko so prvi Slovenci začeli uporabljati telefone zunaj domov. Najprej smo jih imeli za čudake, ki se na sprehodu pogovarjajo sami s seboj. Danes je to nekaj vsakdanjega in posamezniki s temi pogovori celo izkazujejo svojo pomembnost. Na drugi strani ptičeslovci ugotavljajo, da nekateri ptiči oponašajo pozivne zvoke mobitelov. Kar bi nas moralo zaskrbeti.
V cerkvi, na koncertih in krajih, kjer so zbrani ljudje, je kulturno in obvezno utišanje ali izklop mobitelov. Ali ne kaže, da bi to pravilo morali upoštevati tudi v naravi?