Poimenovanje dečkov s staroslovanskim imenom Črtomir prihaja v modo. Včasih je to bilo pogansko ime, ki so ga v koledarjih pripisali bretonskemu svetniku menihu Malomiju in pri krstu odsvetovali. Je pa himnični pesnik France Prešern tako krstil glavnega junaka epske pesnitve Krst pri Savici. Pa je bil Črtomir res junak?
V krvavem pokristjanjevanju, ko je »Slovenec že moril Slovenca brata«, je bil Črtomir zadnji poganski poveljnik, ki se je z zvesto posadko v trdnjavi nad Savo Bohinjko upiral krščanski vojski. Šele lakota ga je prisilila na izpad izza obzidja v boj na življenje in smrt. Sledili so mu vsi in padli, a ne do zadnjega moža. Valjhunovi klavci med trupli niso našli Črtomira …
S tem preroški pevec hote ali nehote začrta slovensko črtomirstvo, ki nas zgodovinsko spremlja. Črtomir, kdove kako pobegne iz boja in se lepega dne pojavi pri Bohinjskem jezeru. In se sreča z ljubljeno Bogomilo, ki se je spreobrnila iz svečenice boginje Žive v krščenko. Skupaj z duhovnom spreobrne tudi junaka, da pri slapu Savice sprejme krst. Potem se zaljubljenca zaradi Bogomiline zaobljube novemu bogu razideta. Ona v klošter, on v duhovniški stan in poslej uči Slovence nove vere.
Prešernoslovci pametujejo, da je Črtomir lik uporništva in pokončne prilagoditve. Po mojem pa se je pesnik posmehnil cenzorjem in slovenskemu črtomirstvu. Toda če si kdo privošči svojo mladostno osebno ljubezensko zgodbo enačiti s Prešernovim epom o Črtomirju in Bogomili, je to lahko samo napuh. Že v Svetem pismu stare zaveze pa je napuh eden poglavitnih človeških grehov.