MIHA REMEC

Nebeška mašina

Znanstveniki že od nekdaj iščejo delec delca, ki drži skupaj stvarstvo. In pred kratkim naj bi se jim to posrečilo. Na slovesnosti v Evropskem centru za jedrske raziskave v Ženevi so obvestili svet, da so v velikem trkalniku delcev zaznali obstoj novega subatomskega delca, ki bi lahko bil domnevni Higgsov bozon, za javnost poimenovan »božji delec«. Gigantski trkalnik, nekakšna »nebeška mašina«, se je pred tem nekajkrat skrajno zemeljsko strojno pokvarila in povzročila večletni zastoj. Zato novica v teh pasjih dneh tem bolj odmeva.

Teorija o omenjenem manjkajočem sedmem bozonu je zasnovana že v šestdesetih leti prejšnjega stoletja. Brez njega ni mogoče razumeti standardnega teoretičnega modela šestih delcev, ki sestavljajo vesolje. Higgsov bozon naj bi se pojavil kot deus ex machina in dodelil snovnost ostalim delcem. Potrditev njegovega stvarnega obstoja je nedvomno velika znanstvena pridobitev.

Vendar je zvedave časnikarje predvsem zanimalo, kakšne stvarne pridobitve lahko pričakujemo od »božjega delca«, katerega odkritje je omogočil megalomanski projekt Cern, v katerem je tisoče znanstvenikov in tehničnih sodelavcev leta porabilo vsote denarja, ob katerih se pas zategujočim Evropejcem zamegli pred očmi. Vprašani so odgovorili, da o koristnosti še težko govorijo, ker tudi izumitelji elektrike o njeni pridobitnosti niso nič vedeli, sedaj pa je človeštvo odvisno od elektrike. Takoj nato so preskočili na znanstveno fantastiko, med katero je celo možnost kronoportacije: kapsuli z vesoljeplovcem vred bodo odvzeli božje delce, jo z nadsvetlobno hitrostjo prestavili na katerokoli točko prostora in časa v našem vesolju in ji tam s »higgiji« spet povrnili maso …

Fantastično! Ampak ob tem se prizemljenemu opazovalcu utrne pomisel, ali vse skupaj ne kaže na to, da ima projekt Cern probleme s financiranjem?