MIHA REMEC

Ko se ustavi čas …

Vodilni slovenski politiki se zadnje čase podajajo na polje politične fantastike in se ukvarjajo z merjenjem in premikanjem časa. Za nekatere sta se slovenski narod in država znašla pet minut pred usodno dvanajsto, drugi trdijo, da je že dvanajsta, najhujši črnogledec pa je izjavil, da njegova ura kaže že pet minut čez dvanajsto.

Ni kaj, ne le pohlep po oblasti, napuh je tista zla lastnost, ki žene politike, da si upajo posegati v največjo skrivnost, ki je znanost ni in ne bo odkrila – v čas. Govoriti o lastni uri, katera naj bi tiktakala vsem Slovencem, je višek samozaverovanosti v svoje vizionarstvo in voditeljske sposobnosti.
Te igre s časom in našo dvanajsto uro se dogajajo pred dnevom, ko se spominjamo bližnjih, katerim se je nepreklicno ustavil čas fizičnega telesa. Smrt, ki ni ne levo, ne desno, ne zgoraj, ne spodaj, nas opominja, da smo v bistvu vsi enaki in bi zato morali živeti v sožitju. Ne pa, da se vprašujemo, na kateri grob bomo položili venec in komu bije dvanajsta ura.