Zelena zaveza

Futurološko zasnovan roman se dogaja v sedanjosti (le-ta je sedaj, danes, že preteklost – ne samo z vidika metronomije), ki je očitno prestavljeno v bodočnost. V tem delu je asociativnost z aktualnim dogajanjem najbolj poglobljeno tukajšnja, naša, hkrati pa je posebej poudarjena izredna moč in vpliv medijev. To je očitno tudi iz ubeseditve celotnega teksta, ki je mestoma že pisan kot TV-tekst s pridodanim števcem odjema – detajl, ki presenetljivo nazorno kaže na veliko možnost manipuliranje televizije kot totalnega medija z javnostjo.
Osnovna ideja romana je v uspelem osamosvojitvenem dejanju in odhodu iz zvezne države. S tem pa se že postavlja vprašanje, v koliko meri je to bilo pisano samo kot političnofantastični roman, kot zgolj fiktivna deskripcija, ne pa že vsaj kot futurološka prognoza, če ne celo kot družbena predikcija.

Vprašamo se lahko povsem jasno, ali in v koliki meri je to morebiti knjiga slovenske pomladi (rokopis zaključen julija 1988)?

Številni elementi kažejo na to: spor konflikt in zmagoviti spopad z zveznimi vojaškimi enotami, Kočevje kot tabu cona, cvetje, baloni in protesti pred vojašnicami, predvsem pa moč TV, sploh v njenem odnosu do vzpostavljanja in efektivnosti politike kot oblasti.

In ali je takrat knjiga slovenske pomladi sploh lahko bila napisana v kakem drugem žanru, če je hotela biti napisana "na kraju dogodka samega" (Clarke), pa čeprav "uprizorjena" stoletja pozneje?

Če delo razumemo na ta način – in zakaj ga ne bi? – je avtorju vsekakor v prid in ponos, da so ga življenje in dogodki v tako neizprosno kratkem času potrdili in mu v globalu odvzeli političnofantastični okvir. Kljub temu ostaja njegova sporočilnost in opozorilo o vplivu medijev, o odnosu do eksistenčni nepogrešljivosti erotike.

Ostaja pa zlasti še pričevanje o izredni moči protagonističnega in funkcionalnega simbolizma (saj je to ta žanr, mar ne?), tudi kot ponazoritev tedanjega časa in njegovih sil-nic.

Janez Majnič (Uvodni esej v Astralnih svetilnikih, 1993)