Votlina ali noč med novoslovenskimi polharji

To je prvi Remčev znanstvenofantastični roman, v katerem pa je že nakazal in zajel v bistvu vse osnovne žanrovske teme ter opozoril nase s posebno strukturo dela, še bolj pa z jezikovno platjo oz. ustvarjanjem novih besed, ki se v poznejših delih razvije v osnovno specifiko njegovega opusa (svojsko poimenovanje tako stvarnega kot miselnega, duhovnega sveta).
Osnovna oz. vodilna zgodba predstavlja splet treh posamičnih (pretekle, sedanje, prihodnje), a med sabo povezanih dogajanj (različnost, ki se stika s pomenskimi in simbolnimi iskrami). Struktura je prepletena in zapletena, toda pregledna, razpoznavna pa je tudi po različnem stilu ubesedovanja posameznih zgodb (in še po avtorjevem napotku za branje na začetku knjige).

Tematologija se pokaže skozi potovanje skozi čas in prostor, brezuspešno iskanje (hrepenenje), totalitarnost (kastovsko ustrojena družba prihodnosti), čudežnost, a nemoč tehnike ter skozi človekovo ujetost. Slednje je tudi simbolično sporočilo, ki se v pretekli zgodbi pokaže predvsem kot prvinsko stanje (votlina, pračlovek, dom), v prihodnji kot ujetost (satniki, bivalniki, nadzorovanost in programiranost) /le-ta še posebej jasno in nazorno srhljiva/ , v sedanji pa predvsem kot stiska (duhovna praznost in moralna nemoč).

Lov na polhe, radoživo dogajanje in asociativne meditacije, kar vse doživlja druščina v eni noči, se pokaže kot izviren okvir za žanrovsko upodobitev iskanja ljubezni, samo-spraševanja po smislu in slutnje, da je vse to početje menda zaman.

Janez Majnič (Uvodni esej v Astralnih svetilnikih, 1993)