Ostrostrelka ali romanje v Tibetijo

..., ki je polno spoznavanja in odkrivanja, še najbolj njiju samih in razmer, ki so ju ustvarile, ter sveta, kateremu se do določene mere morata prilagajati, čeprav korenito posežeta v nejgov nesmiselni in tudi nerazumljivi ustroj ter s tem začrtata dogajanje in še zlasti njegovo refleksijo, v čisti postmoderni pozi, ko je posameznik zlasti sam proti vsem(u), poln skepse, mestoma tudi sam vase, in iščoč opore v silni dinamiki, katere sestavni del pač je.

Remčeva Alita je vrhunska emancipiranka, kar pomeni, da nikakor ni zafrustrirana, in zmore vse in nikoli ne poklekne. To je mogoče verjetno zato, ker je jedla z ljubeznijo in iz ljubezni, in v tem je podobna Juliji. Toda njeno pravo mesto je drugje - v krogu tistih izbranih protagonistk, ki so v svetovni znastveni fantastiki postavile Olimp in začrtale "daljo ter nebeško stran".

To so, po povsem subjektivni predstavi spodaj podpisanega, Clarkova Nicole, Tolstojeva Aelita in Auelina Ayla. Clark je s svojo Nicole zgradil osupljivo sago o Ramancih, ki vse počno trikrat in omogočijo Zemljanom vzpon med zvezde; Tolstoj je z Aelito ustvari predstavo nedosegljive vesoljske princese, medtem ko je Auel s svojo še nedokončano sago o Otrocih Zemlje ustvarila podobo kromanjonke Ayle, z visokimi etičnimi standardi, z že skoraj magično intelektualno in prakticistično iznajdljivostjo ter z neverjetno preprostostjo. Nicole potuje skozi kozmična prostranstva in simbolizira pot tja daleč, ven; Aelita je že tam nekje in do nje je treba šele pripotovati, Ayla potuje tu, skoraj mimo, vendar daleč pred časom, čeprav je njena refleksija te poti nadčasna, kozmična; fizično in geografsko vzeto, potujeta Auelina in Remčeva junakinja po dobršnem delu enake poti, le da gre prva na zahod, druga pa na vzhod, obe pa ob Donavi. Vse tri prinašajo sporočilo o pogumu in krhkosti, o vztrajnosti in zvedavosti, o nežnosti in odločnosti. To sporočilo je univerzalno, vendar odprto in dovzetno za bogatitve.

(Iz spremne besede Janeza Majniča)