Lovec in Nečista hči

V prvi povesti, Lovcu, nam Remec na svojevrsten in izviren način razkriva osnovne in nepresežene dileme človeške eksistence.
Kaj je tisti, ko lovi, in kaj je, ko ulovi, je os njegovega tematiziranje. Lovec lovi in plen je ulovljen; toda, ali se razmerje ne obrne, ne obrača, je mar res ves čas isto in enako? To je začarani krog in sklenjeno vprašanje, na katerega ni pravega odgovora. Rešitev je v izhodu, ki je lovčeva smrt, s katero ohrani pri življenju "ulovljenca".

Sporočilo, ki ga posreduje na ta način, je izredno etično in humano: ne ubijati, nikakor ne ubijati. Čeprav ga, lovca, sprva, prvič, zanese, se pozneje izkaže, da je to predvsem posledica manipulacije, ki jo narekuje vrsta in nivo eksistence v družbi daljne prihodnosti, kjer je človek nižje in podrejeno bitje. S tem se razkrije še dodatni, večstranski in večpomenski odnos. Človek je namreč v tej družbi vpet med eno, višjo vrsto (gospodar) in drugo (nižjo?), ki je za razliko od njega svobodna, prosta, čeprav skrita. Stiska, v kateri se znajde človek – lovec, ne dopušča kompromisa, ampak terja odločitev – v prid ene ali druge strani.

Obe možnosti pa sta njemu v pogubo. Ali v psihično in v tem nadaljevanje zasužnjene eksistence, če pokonča "plen", ali pa v fizično, eksistenčno, ki je drugačna, manj usodna, ker ohrani bitje, ki bi ga sicer, tudi če bi hotel ostati živ, a kljub temu zasužnjen, moral ubiti. S slednjim sporočilom se avtor približa visokoetični filozofiji C.D. Simaka, ki rangira živa bitja izrazito in strogo po etičnih kriterijih in kjer zato človek ni ravno najbolje zapisan.

Druga povest, Nečista hči, je značilna po tem, da je v njej erotika najbolj izrazito v funkciji osnovnega in nosilnega sporočila. Le-to pa je večplastno in večpomensko. Po eni strani pravi, da erotika tako kot smisel in kot sredstvo ni sposobna zadovoljiti človeka, po drugi pa da kljub njej človeška vrsta (lahko) usiha in izgine (predvsem zaradi lastnega nespametnega ravnanja, ki se tu manifestira zlasti skozi zelo onesnaženo in za življenje komajda kje še primerno zemeljsko površje).

Pri človeku namreč ne gre pričakovati, tudi v erotičnem smislu ne, da bo ravnal samo funkcionalno, kadar je to eksistenčno nujno in neizogibno.

Človek je pač protislovno in zapleteno bitje, racionalno in iracionalno. To mu je včasih v pogubo, drugič spet nasprotno, a drugače verjetno ne gre (s čimer Remec postavi pod vprašaj nekatere ustaljene moralne principe in predsodke o človekovem obnašanju).

Tega se ne da predvideti in ne programirati, kajti potem to ne bi bil več človek.

Janez Majnič (Uvodni esej v Astralnih svetilnikih, 1993)