Iksion ali beg iz prikazovalnice

ROMAN, Pomurska založba, Murska Sobota, 1981

"Iksion je Remčev ustvarjalni vrh zadnjih let in zanimiv dosežek sodobne slovenske proze in antiutopičnega romana sploh." (Drago Bajt)


Antiutopija, predstavljena v tem Remčevem romanu, je mojstrska. Dogajanje je konceptualizirano paralelno, in sicer v devetih prostorskih izsekih (poglavjih): neparni se dogajajo na vesoljskem plovilu /premičniku/ Iksion, ki s tričlansko posadko išče planet, kjer bi ljudje po katastrofi pričeli znova, parni pa so uprizarjani v bivalnikih na Zemlji.
Družba je, zaradi življenja v posebnih pogojih, organizirana racionalno in z vsesplošno čvrsto hierarhijo oblasti, ki je odmaknjena in zakrita, pa zato nič manj manipulatorna, saj je vse predpisano in določeno. Oblast vse moči usmerja v obvladovanje družbe ter iskanje novega doma (planeta).

Seme dvoma v ta perfekcionizem je zasajeno skozi telepate ("senzorje"), ki so edini še "nezmehanizirani" in kot taki osnova za zvezo na vesoljske ultra-daljave, med matico in premičniki. To so v bistvu nosilci samostojnega mišljenja, saj je ostalim odvzeta zmožnost čustvovanja, in tu se zgradba totalitarnosti zrahlja. S to izjemo, da je v vsako totalitarnost dvom praviloma in funkcionalno vgrajen, čeprav je morda sprva neopazen.

Napor elite po popolnem obvladovanju je očiten tudi zaradi prepovedanega in za razliko od Prepoznavanja še sankcioniranega izhoda v zastrupljeno zunanjost (a je kljub vsemu vendar mogoč: "Brez težav zleze skozi odprtino in vstopi v travo, ki se mu nežno ovija okrog gležnjev." - str. 224). Spomin nanjo je tako ohranjen in mogoč le preko selekcionirano memorirane slike, moč manipulacije pa s tem povečana.

V seriji prvih treh Remčevih romanov lahko torej zasledimo razvoj kodifikacije sankcioniranega odnosa do okolja, ki se zaključi s prepovedjo, a težnja in gon po bivanju v pravem, dejanskem okolju s tem nista zatrta.

Po ocenah poznavalcev, ki jim gre pritrditi, sodi Iksion tudi v sam vrh svetovne antiutopije, ob bok veliki trojki (Zamjatin - Mi, Huxley - Krasni novi svet, Orwell - 1984), in sicer tako po osnovni zamisli in izvedbi kot tudi po strukturi in zaključku. Le-ta je tu še bolj zaprt in grotesken, saj se preživela v vesoljskem plovilu rešita, vendar je ta rešitev le individualna in zgolj nujna, hkrati pa tudi začetek novega, začaranega kroga. In kaj je potem to - le konec, spet začetek, mar tudi nadaljevanje - kdo ve?

Janez Majnič (Uvodni esej v Astralnih svetilnikih, 1993)