Iks ali velika samota Noetove barke

ROMAN, Študentska založba Litera, Maribor, 2006

V letu 2004 je Miha Remec zaključil tretji del iz svoje velike sage - roman z naslovom Iks (ali velika samota Noetove barke). Vsi trije romani (Iksion, Iksia, Iks) predstavljajo obsežen, celovit in v bistvu zaključen antiutopičen ciklus. Remec se z njim predstavi kot mojster velikih razsežnosti, ki sodi v vrh svetovne znanstvene fantastike. Njegova zasluga je med drugim tudi, da se je slovenska znanstvena fantastika uveljavila kot samostojen, priznan in plodovit žanr.


Remčev Iks je sklepni akord trilogije romanov, ki se je začela z Iksionom (1981) in nadaljevala z Iksio (2001).

Zemljani se v strahu pred trkom Zemlje s planetom Iksom zatečejo v preživetveno središče Noetova barka na Luni, na rodnem planetu človeštva pa pustijo opazovalce. Eden izmed njih, Noe Nowak, se samovoljno "odklopi" od svojega rodu; preživi katastrofo, ko Iks povzroči zasuk zemeljske magnetne osi, in se iz Andov prek ponovno nastale Atlantide premakne k Bohinjskemu jezeru, kjer sreča Iksio in z njo zaplodi nov rod Zemljanov. Po rešivi spozna, da je bil le predmet poskusa, zato uide v vzporedni svet. Njegova dejanja, misli in občutke beleži vgrajeni miniračunalniški spomin; iz teh beležk se sestavlja romanova fabula.

Roman Mihe Remca ima tudi tokrat vse prvine črne utopije. Znastvena fantastika v njem je uporabljena kot orodje za razkrivanje človekovih univerzalij in izklicevanje psiho-socialnih arhetipov. Tako junaka Noeta ves čas spremlja palček iz otroštva, njegov angel varuh in drugi jaz obenem. Planet Iks je prispodoba Nemeze, antične boginje usode in pravične kazni; ta v Noetu drami podzavedno vedenje o pradavnem soimenjaku, ki je preživel vesoljni potop. Noetova ljubezenska izkušnja se isti z usodo literarnih junakov, kakršna sta bila ljubimca iz Visoke pesmi, Shakespearjeva Romeo in Julija ali Prešernova Črtomir in Bogomila; erotični pasusi romana so na vrhuncih verzificirani, kar daje remčevsko stilizirani pripovedi nadih himnike. Remec se z Iksom torej - kot vedno - vrača h globinskim koreninam človeka kot reprezentanta vrste Homo sapiens; k davnim mitom o kralju Iksionu, privezanem na večno vrteče se kolo; literarno pa tudi k samemu sebi, avtorju Votline, iz leta 1978.

Z zadnje strani platnice, Drago Bajt.