Iks ali velika samota Noetove barke

Remčev Iks je sklepni akord trilogije romanov, ki se je začela z Iksionom (1981) in nadaljevala z Iksio (2001).

Zemljani se v strahu pred trkom Zemlje s planetom Iksom zatečejo v preživetveno središče Noetova barka na Luni, na rodnem planetu človeštva pa pustijo opazovalce. Eden izmed njih, Noe Nowak, se samovoljno "odklopi" od svojega rodu; preživi katastrofo, ko Iks povzroči zasuk zemeljske magnetne osi, in se iz Andov prek ponovno nastale Atlantide premakne k Bohinjskemu jezeru, kjer sreča Iksio in z njo zaplodi nov rod Zemljanov. Po rešivi spozna, da je bil le predmet poskusa, zato uide v vzporedni svet. Njegova dejanja, misli in občutke beleži vgrajeni miniračunalniški spomin; iz teh beležk se sestavlja romanova fabula.

Roman Mihe Remca ima tudi tokrat vse prvine črne utopije. Znastvena fantastika v njem je uporabljena kot orodje za razkrivanje človekovih univerzalij in izklicevanje psiho-socialnih arhetipov. Tako junaka Noeta ves čas spremlja palček iz otroštva, njegov angel varuh in drugi jaz obenem. Planet Iks je prispodoba Nemeze, antične boginje usode in pravične kazni; ta v Noetu drami podzavedno vedenje o pradavnem soimenjaku, ki je preživel vesoljni potop. Noetova ljubezenska izkušnja se isti z usodo literarnih junakov, kakršna sta bila ljubimca iz Visoke pesmi, Shakespearjeva Romeo in Julija ali Prešernova Črtomir in Bogomila; erotični pasusi romana so na vrhuncih verzificirani, kar daje remčevsko stilizirani pripovedi nadih himnike. Remec se z Iksom torej - kot vedno - vrača h globinskim koreninam človeka kot reprezentanta vrste Homo sapiens; k davnim mitom o kralju Iksionu, privezanem na večno vrteče se kolo; literarno pa tudi k samemu sebi, avtorju Votline, iz leta 1978.

Z zadnje strani platnice, Drago Bajt.