Kozmične pesmi
Pri ljubljanski Založbi Edina je pravkar izšla dvanajsta zbirka pesmi slovenske pesnice Vanje Strle Barviti totem Zemlje. Kot je v spremni besedi zapisal Andrej Detela, ta zbirka predstavlja »vrhunsko poezijo, ki izžareva lepoto duše in v pesniški govorici čuteče diha z osnovnimi filozofskimi vprašanji našega časa.« Zbirko zaključuje avtoričin izredno prenikav esej Recesija vrednot – je ali ni? Svoje vtise o poeziji Vanje pa je prispeval tudi Miha Remec in jih lahko preberemo v nadaljevanju …
Ključi neskončnosti
Pesmi Vanje Strle sem naključno odkril konec prejšnjega stoletja
v Besedi, virtualni slovenski spletni knjigarni. Bile so in ostale
zame očarujoče. Njih čar je, da dovzetnega bralca nagovarjajo
neposredno, da se v njih skrivajo besedne kode, nekakšni ključi,
ki odpirajo vrata v nove in nove prostore človeške duše, uma
in misli. Ti ključi se spreminjajo, kot se spreminjajo tudi ključavnice
in pesmi so zato vedno znova nove, ne glede, kolikokrat
jih bereš. To je nekakšen čarni spreplet čutenja in doživljanja
ljubezni, razmislekov o kvantni mehaniki, času in prostoru, pa
tudi podob iz našega praspomina, kakršne srečujemo zgolj v
sanjah. Danes se ti neka pesem zdi drugačna, kot včeraj in kot
se ti bo zdela jutri ali čez nekaj let. Dogaja se celo, da neke
nespečne noči nenadoma naletiš na pesem, ki se ti zdi popolnoma
neznana, čeprav veš, da si jo bral neštetokrat. Najdeš
namreč ključ za novo ključavnico in odpro se ti vrata v sanje, v
prostor, kjer še nikoli nisi bil. Iz zbirke v zbirko se ta krog ključev
in ključavnic dopolnjuje in širi razsežnosti odklenjenih prostorov.
Kdor najde ključe, srečuje glasbo, barve, vonje, odkriva govorico
dreves, kamenja in ozvezdij in sliši molčečnost neskončja,
vpeto v pesmi.
Pričujoča zbirka Barviti totem Zemlje se vklaplja v ta čarni krog
kot zbir novih ključavnic, vabečih bralca k iskanju ključa, ključa,
ki bi odprl vsa vrata, čeprav tega ključa ni, ker so vsa vrata neskončno
odprta.
V pesmi Na prepihu pesnica zapiše:
… Morda sem prostor,
majhen prostorček,
ki ga zasede ključ,
kadar hoče odpreti vrata.
Morda sem čas,
časovni stroj ali peščena ura,
mnogotrebuha prizma,
ki lahko ujame in daruje
natanko eno cvetenje vrtov.
In zato vsa.
Zato vsa.
Poezija Vanje Strle je med ljubitelji in kritiki, tudi v italijanskem
in hrvaškem prevodu, doživela laskava priznanja in nagrade.
Je izrazito samosvoja, zunaj modnega posnemovalstva, ki se v
svetu razrašča spričo spletne dosegljivosti svetovne pesniške
bere. Kogar Vanjine besede potegnejo v svoj večni krog, ostaja
v njem začaran. V sklepu njene sklepne pesmi Med besedami
in neskončnostjo nam o svojih besedah pove:
… In rodile se bojo kot misel.
Misel bo ušla iz njih kakor svetloba,
kakor snop svetlobe iz mnogih oči.
In medtem, ko bo hitela v neskončnost,
se bo vračala v besede, ptice in zvezde.
Miha Remec