Prepoznavanje (ali bele vdove črni čas)

Družba, ki je razdeljena na pretežno žensko populacijo na Zemlji in pretežno moško na planetu Dvojčica, je totalitarna. Tak okvir je najbolj očiten iz Temeljnega kodeksa Unije, ki ga prebiramo na ksernijevih ploščicah (na začetku poglavij), njegovo vrhovno določilo pa je “ne spreminjati”, ker da je ta družba idealna (“dokončno urejeni svet”), najboljša možna. Primerjava zapisanega s stvarnim seveda pokaže trd odmik od idealnosti – sploh ko se ob nesreči vesoljskega plovila tik pred pristankom v matični luki sproži obsežen in nazoren sistem izrednih ukrepov. Drastična omejitev in celo prekinitev komuniciranja in gibanja to najbolje ponazorita.

Vklenjenost v bivalnike in zaprtost pred okoljem je alarmantna, čeprav odhod v močno spremenjeno okolje v principu ni prepovedan – potrebna je posebna zaščitna obleka in pa tehten razlog.

Skozi obnašanje glavne protagonistke, po unijski konvenciji precej staromodne albinistke Ksene, avtor tematizira pojav večne neprilagodljivosti, predvsem skozi dilemo resnično – neresnično (“Praviš, da se ti zdi ozunje neresnično. Prej bi rekla, da je neresničen svet v bivalnikih /…/” – str. 41). Po vseh spoznanjih, ko ji med drugim na koncu izbrišejo tudi spomin, se Ksena le prepozna: izhod (simboličen in dobeseden), ki si ga izbere – pobeg v ozunje brez zaščitne obleke – je v okviru konteksta logičen in sprejemljiv, celo prognostičen. Avtor z njim sporoča, da je človek neuničljiv, da je zmagovalec nad strojem, nad brezobzirno tehniko in, predvsem, nad totalitarizmom. S svojo smrtjo ga onemogoči in spodnese.

V romanu je, sploh v primerjavi z Votlino, očitno poudarjena in poglobljena dodelava jezikovne specifike, kar je od avtorja zahtevala tudi izvirna ubesedovalna stilistika.

Janez Majnič (Uvodni esej v Astralnih svetilnikih, 1993)